M. Miklavčič, blog: Bomo pa potico jedli…

1
190

… so rekli gospa

Na Ponikvi pri Šentjurju je včeraj potekalo 10. vseslovensko srečanje kmetov. Srečanja se je udeležil tudi ustanovitelj Slovenske kmečke zveze Ivan Oman, ki pa je ob tej priložnosti dejal, da je slovenski kmečki stan trdoživ: »Če so kmetje preživeli fevdalizem, pa potem t. i. socializem bodo tudi kapitalistični komunizem.«

Ko bi se njegove besede le uresničile! Žal pa so časi, v katere so nas potegnili kapitalistično podivjani komunisti in njihovi ritolizniški pajdaši, sila nevarni, kajti ne ropajo le naših denarnic, temveč pustošijo tudi po srcih in dušah, ki se počasi in nezavedno spreminjajo v puščave. Verjetno še lep čas ne bom pozabila na delavca, ki se je prejšnji teden pri delu poškodoval in v jami, v katero je zdrknil, obležal z okrvavljeno glavo. Skoraj eno uro je trajalo, da so ga nadrejeni pripeljali na urgenco. Tudi policijo so obvestili šele naslednji dan.

Takšnih in podobnih- celo še bolj krutih zgodb- je v Sloveniji nič koliko, ob njih pa bi se morali zamisliti in si vprašati lastno vest, kaj bi mi naredili v podobnih situacijah.

Bi tudi nas najprej zanimalo, bi se (ali ne) takšno humano naravnano delo splačalo našemu žepu- ali ne?

Razumem, da smo leta in leta mižali, ko se je kradlo, ropalo in cuzalo državo, ko so vsi tisti, ki so posedovali vsega občudovanja vreden nagon, kako priti bližje koritu, naredili vse, da so tam tudi pristali, vseeno pa ne morem razumeti, kako to, da je bilo potrebnih zgolj in samo 20 let, da so nekateri med nami postali povsem brezčutni za sočloveka in njegovo stisko.

Včasih me nehote prešine misel, kaj pa, če smo Slovenci že od nekdaj takšni in smo živeli le v nekakšni pravljično naravnani samoprevari, češ, kako dobrosrčni smo, medtem ko so nas politikanti in politikantski pesniki in pisatelji krmili z zgodbicami o t. i. velikih sinovih naše domovine in njihovem žrtvovanju za bližnjega.

Iztok Majhenič je danes zapisal naslednji aforizem: Ni daleč, ko bo premierka Bratuškova obdavčila še revščino.

Res smo dežela silnih nasprotij. Včeraj je Rdeči križ Slovenije v Cankarjevem domu priredil tradicionalni dobrodelni koncert, na katerem je bilo zbranih čez 62 tisoč evrov, ki jih bodo namenili za otroke iz socialno ogroženih družin. S pomočjo Anine zvezdice se je-kot pravijo- nabralo na stotine ton hrane, ki jo prav tako namenjajo tistim, ki ničesar nimajo. Zveza prijateljev mladine z Ogulinovo na čelu, vsak dan roti državljane, naj primaknejo kakšen evro za družine, ki so se znašle v brezizhodnem položaju.

Pa se državljani odzovemo, pomagamo, sočustvujemo? Seveda.

Včasih imam občutek, da je cela Slovenija postala ena velika sirotišnica, ključe vhodnih vrat pa imajo tisti, o katerih je v Ponikvi govoril Ivan Oman. Je kdo, ki si danes, ta trenutek, sploh lahko predstavlja, kako bomo državljani, revni in malo manj revni, po novem plačevali davke, tudi nepremičninske, s katerimi nas ne le strašijo, ampak bodo vsak čas postali kruta resničnost?

Kako daleč stran od naše vsakodnevne krute realnosti je Tebartz van Elst, škof iz Limburga ob reki Lahn, ki je zgolj za prenovo in dogradnjo svoje rezidence do sedaj porabil neverjetnih 31,4 milijona evrov! Kdo ve, mogoče je kaj v sorodu z našimi vampirskimi hordami, ki so državljanom izpile kri, državo pa spravile na kolena?!

V sirotišnici imenovani Slovenija, pa se dogajajo tudi grde reči, ki se ne bi smele. Po eni strani smo polni solidarnosti, ko je treba odposlati SMS za uboge, po drugi strani pa obračamo hrbte onim, s katerimi živijo v neposredni soseščini. Pa kaj, za vraga, je treba, da se celo otroci obkladajo z zmerljivkami, češ, poglej ga, ta je pa revež, še za malico nima! Kakšni starši dovoljujejo tovrstno izživljanje?!Je sploh koga sram, ko si fanta, ki ima doma neznosne družinske razmere, podajajo iz rok v roke tudi učitelji, ne da bi za trenutek postali, mu prisluhnili in njegova beganja poskušali razumeti? O centrih za socialno delo, ki so v naši državi neka posebna kasta, meni povsem nerazumljiva- ni vredno izgubljati besed.

Te dni, ko tudi sama zaidem v gozd, mi je pač pogled na gobe, ki se ponujajo očem, sila drag, pogosto razmišljam o neki, sicer že preživeli obliki med sosedske pomoči, a še zmeraj zelo aktualni. Naši predniki so zato, da so lažje preživeli hodili v žernado, namesto plačila pa so dobili ozimnico, ki je bila nujna za preživetje.

Prav nič ne bi bilo narobe, če bi žernadovstvo obudili tudi dandanašnji. Naši gozdovi so zasvinjani s polomljenim drevjem, ponekod so dobesedno neprehodni zaradi zaraščenosti. Mar ne bi bilo lepo in prav, če bi naredila lastnik gozda in tisti, ki nima denarja za kurjavo, blagovno izmenjavo: na koncu bi bil volk sit, kar pomeni, da bi bil del gozda očiščen, koza pa cela, saj bi nekomu tak način omogočil preživetje zime na toplem.

Na desetine je jablan, sliv, tudi hrušk, ki jih nihče ne obere. Sadje leži na tleh in gnije. Zakaj ga ne bi lastnik ponudil nekomu, ki bi ga obral, si doma skuhal marmelado?

Več: blog Zarečeno


1 komentar

  1. Zelo pozdravljam tehtno razmšljanje ! Toda najprej dopolnilo. Gospod Oman na Ponikvi ni govoril,ampak je dal samo izjavo za medij (to sem videl). Škoda je, da to ni mogel povedati, kar je rekel. Nasprotno od tega je govoril predsednik Borut, ki je retorično govoril o solidarnosti !? Kakšen zgodovinski spomin in spoštljivost do zaslužnih državnikov, tudi kmetov!?
    Pogosto se sliše, da se nesplača delati in da ni dela ! ?
    Lepo ste opozorili na priložnosti in potrebo ! Toda to mora nekdo organizirati in vzpodbuditi. Mislim, da bi to bila naloga Kmetijsko gozdarske zbornice in ne govorjenje samo o financah in organiziranju v tem smislu ? O vaših predlogih na Ponikvi ni bilo besed, čeprav je bilo v čast blaženega Slomška, ki je tozadevno povsem jasen. Ob tem sem se spomnil tudi Vodnikovega Dramila ! Zelo je primeren za današnji krizni čas !

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite