M. Miklavčič, blog: Namesto da bi gradili – uničujemo

Zmeraj, ko se iz domačih logov, ki ležijo na koncu vsega, kar je možno, vozim proti prestolnici, razmišljam, da pravzaprav prečim nevidno mejo in drvim proti Marsu.
Ki ga iz leta v leto manj poznam, kjer živijo drugače, razmišljajo drugače, se obnašajo drugače- četudi je vmes komaj 50 km cest.
Marsikaj, kar se mi zdi doma enostavno, izvedljivo in rešljivo, postane v stiku z ”Marsom” ”strateški problem”.
Recimo mali Jan. Kadar pride na obisk k sosedi Mici, smo ga vsi veseli, saj je s svojo neugnanostjo vzor mulariji iz vse ulice! Od jutra do večera grabi odpadlo listje, z dedkom Nacetom nabirata gobe, pospravljata dračje, kuhata mošt in počneta kup drugih stvari, zaradi katerih zvečer, ko se stemni, kot pokošena padeta v posteljo, vesela, da sta počela marsikaj koristnega. Ne bodi vrag! Ko se taisti mali junak-korenjak vrne domov, v belo mesto, je ožigosan kot neznosen otrok, ki ga nihče ne mara, saj je bojda hiperaktiven, kar z drugimi besedami pomeni, da je vsem v nadlego, ker ga je povsod preveč. Rečeno po domače: premalo je zaposlen in brez pravega dela. Da bi bil bolj pri miru, mora uživati ritalin.
Marija Ahačič Pollak, ki je zaslovela kot pevka z Ansamblom bratov Avsenik, pripoveduje, da se ji je ob prihodu v Kanado svet postavil na glavo. Nič več ni bila nekdo, bila je le ena od množice, ki je naredila vse, da je preživela. Začela je likati za gospodarico hiše, v kateri so živeli, pozneje pa je, pomislite, vodila šiviljske tečaje. Ko je mož študiral, si je poiskala službo.
”V tujini odrasteš. Sam si, nikogar ni, na kogar bi se lahko zanesel. Če si kupiš hišo, moraš imeti tudi prihranke, če službo izgubiš. Če ne moreš plačati obroka, ti hišo brez milosti vzamejo. Brez izjem. Ni tako kot v Sloveniji,”pravi.
Si predstavljate, da bi se s takšno življenjsko potjo hvalili mi, ki udobno in brezskrbno živimo tukaj, pod Triglavom?
Je pa zanimivo, da v Kanadi še ni srečala revnega Slovenca. Morda zato, ker so s seboj prinesli vrednote, ki so jim jih vcepili starši in se še danes po njih ravnajo, mi pa smo nanje že zdavnaj pozabili?
Zadnjič se je v svoji kolumni eden od slovenskih založnikov pritoževal, kako težko je dobiti delavca, ki bi bil pripravljen delati v pravem pomenu besede in ne vsakih pet minut gledati na uro, kdaj bo konec šihta. Nazadnje je ugotovil, da imamo verjetno tako visok odstotek brezposelnosti zato, ker jih je preveč, ki si želijo službe, dela pa ne.
Včasih imam občutek, da si tudi premalo upamo. Drug za drugim raje ponavljamo, da se ne splača, da je brez veze, da bo že kako. Da bodo že tam v Ljubljani povedali, kako moramo misliti, kaj lahko počnemo in kaj lahko delamo.
Mogoče smo takšni zato, ker se vsi med seboj poznamo? Če kakšen tak, ki pa si vseeno drzne, in kaj zine, se mimogrede lahko zameri županu, župniku, vaškemu ali mestnemu mogotcu, učitelju ali komu drugemu – takšnih, ki se imajo za pomembne, je povsod dovolj.
Mnogi molčijo tudi zato, ker nikoli ne vedo, kdaj bodo v veliki družini, imenovani Slovenija, odvisni prav od tistega, ki so mu še danes očitali napake. Zato ne sitnarijo, četudi jim sekajo drva na hrbtu.
Tako v naši kot v sosednji občini so čez poletje preuredili pediatrični ambulanti, dala bi roko v ogenj, da tako lepih in urejenih nimajo daleč naokoli. Ne bodi vrag! Razširjeni strokovni kolegij za pediatrijo Pediatrične klinike tam daleč, na koncu sveta – v Ljubljani je ”ugotovil”, da ”pediatrične ambulante ne morejo pričeti s ponovnim delovanjem zato, ker naj bi bili prostori neprimerno opremljeni”.
Potem, ko so se ob takšnem izgovoru nehale krohotati krave, ki se pasejo na Blegošu, so cagavci in previdneži ter vdani, hlapčevski podaniki staknili glave, rekoč, da to, kar so storili oni v Ljubljani sicer ni prav, a je bolje potrpeti, kot se jim zameriti.

Več lahko preberete na blogu Zarečeno.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.