M. Mazzini, SP Dela: Sami sebi povzročamo nepotrebne probleme …

… in si jih pustimo za zmeraj 

Izbris so naredili neki ljudje leta 1992, danes smo pa leta 2014 in smo praktično »popravili« le, kar je državi naložilo evropsko sodišče. Nismo se premaknili od znotraj.

Pred kratkim sem se vrnil z literarnega festivala v Edinburghu, kjer sem sodeloval tudi na okroglih mizah o škotski neodvisnosti. Kar je bilo meni šokantno v tistih debatah, je bilo to, da so bili rojalisti, nacionalisti in ne vem kdo še vse za eno mizo, pa so se skregali, a vseeno sprejemali in spoštovali, da ima nekdo drug drugo mnenje. To je odraz nekaj stoletij treninga demokracije. Kar Slovenci nikoli nismo imeli. Bistvo demokracije pa je tudi odgovornost – če boš samo tiho in boš gledal proč, bodo delali mimo tebe.

Veliko nastopam na različnih literarnih dogodkih po tujini. Ampak tudi če bi me pripeljali z zavezanimi očmi, bi vedel, kdaj nastopam v Sloveniji. Tu nihče nima nobenega vprašanja. Kar je fenomen. Ljudje si vzamejo čas in se pripeljejo na pogovor z mano in potem nimajo vprašanj! Zakaj so potem prišli? To je dresura. Mi smo majhna družba. Vi boste nekaj vprašali, to vprašanje bo označeno kot neumno in potem se vam bodo še 50 let smejali, češ, to je tista budala, ki je vprašala. Tudi študentje na fakulteti ne sprašujejo. Nam je pač vse jasno in zato smo navajeni gledanja proč. Kar je temelj vsake avtoritarne države.

Družbenega odziva je bilo razmeroma malo.

Najprej: konkretno pri izbrisanih je treba poudariti pomembno vlogo pravnika Matevža Krivica. Kapo dol.

Kar pa se organizacij tiče, omenil sem Mirovni inštitut …

Poskusiva pogledati širše: slovenska družba je gordijski vozel. Vsak je povezan z vsakim v mrežo koristi in uslug in ne vem, ali ga je mogoče razvozlati.

Poglejva medije, sploh urednike, ki so mnogi politično nastavljeni na funkcijo. Toliko let sem delal v žurnalizmu, da sem na lastne oči videl urednike, ki se postavijo v pozor, kadar pokličeta, recimo, Golobič ali Janša. Če je tvoja eksistenca odvisna od politike, po političnih temah ne boš ril v globino.

Poglejva umetnike: sedanji sistem je dediščina tistega iz komunizma. Mladini je treba pojasniti neverjetno dejstvo, da so se komunisti res bali umetnikov, sploh pisateljev. Če je bilo treba, so jih s trdo roko potlačili, še raje pa so jih podkupovali. Umetnik je zaprosil za neki status, plačevali so mu pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Če je bil zadosti priden, je dobil stanovanje. Te evidence o množičnem dodeljevanju stanovanj pisateljem in novinarjem so zdaj uničene. Oziroma, na občinah pravijo, da jih niso vodili. Zanimivo, mar ne?

Če je bil umetnik še bolj priden, je dobil državno pokojnino in so ga sprejeli v akademijo znanosti in umetnosti, kjer je dobil zraven še eno plačo. Skratka, pridnost se finančno splača.

Z nevrološkega stališča je treba povedati, da ima naše nezavedno pol sekunde prednosti pred razumom. Ali je obraz pred nami lep ali grd, se odločimo v desetinki sekunde, torej nezavedno. Nekoč so naredili poskus, v katerem so verskim fanatikom kazali slike, med katerimi so bile tudi podobe golih žensk. In njihove oči nikoli niso zašle na odkrite obline. Oni tega resnično niso videli, ker je njihovo nezavedno v desetinki sekunde zaznalo prepovedano temo in skrenilo oči.

Če imate generacije umetnikov vzgojene v pričakovanju zavarovanj, stanovanj, akademije in pokojnine, možgani, ki si hočejo dobro, cenzuro opravljajo že nezavedno. O tem sem trdno prepričan.

Tudi ko vidim v praksi, nekateri pisatelji zelo dobro kasirajo pri nas, vendar ne za to, kar napišejo, temveč za to, kar zamolčijo. Kar pomeni, da je pri nas najbolje plačan znak presledek.

Konec prejšnjega stoletja sem za Sobotno prilogo Dela napisal serijo štirih člankov z naslovom Slovenska kulturniška laž. Takrat sem prvič začel gledati okoli sebe, kako funkcionira kulturniški del družbe v Sloveniji. Ko sem šel še v boj za film Sladke sanje, za katerega sem napisal scenarij, sem napisal precej člankov, polemik in intervjujev. Imel sem status umetnika, torej mi je država plačevala zavarovanje, pokojninsko in delovno dobo.

Nakar je zazvonil telefon. Klicala me je tedanja državna sekretarka na kulturnem ministrstvu Majda Širca in mi je rekla: »Miha, beremo, kaj pišeš. Ne pozabi, kdo ti plačuje zavarovanje, in ne pozabi, da boš moral vložiti prošnjo za podaljšanje statusa.« Res me je prizadelo, ampak hvala za lekcijo. Drži, zastonj kosilo ne obstaja. Ta status, ki ga umetniki jemljejo kot samoumevnega, je pogodba med človekom in državo.

Pri nas je v umetnosti najbolj uporabljana beseda »neodvisen«. Vsi so neodvisni, od producentov prek gledališč do založb. Berem revolucionarne proglase na facebooku in potem grem pogledat na supervizor in vidim, da ta »neodvisnež« dobiva, recimo, po pol milijona letno od države. Kar pomeni, da naši revolucionarji zares oblasti ne ogrožajo. Če bi jo, ne bi bilo več teh pol milijona evrov.

Je to posledica prejšnjega družbenega sistema ali slovenskega značaja?

Nič ni gensko določenega. Antropologi so to raziskali – gre za dresuro. Mi nimamo demokratičnega treninga, zato je pri nas tiberijsko stanje demokracije. Tiberij je bil eden od rimskih cesarjev, ki je zasedel položaj po seriji absolutističnih vladarjev. Ti so tistim, ki se z njimi niso strinjali, sekali glave. Diktatura pač. Potem pride Tiberij na oblast in ugotovi, da to pa ni zanj. On bi imel demokracijo, ki jo potem dejansko tudi uvede. In da nalogo senatu, naj razpravlja o vprašanjih, ki mu jih je zastavil. Senat se resno loti in naposled sporoči odgovor Tiberiju. Če je bil tak, kot si ga je Tiberij sam zamisli, je bil navdušen, da je demokracija res najboljša stvar na svetu. Če so ugotovili kaj drugega kot on, je ponorel in sekal glave. To je stanje demokracije pri nas – kdor se ne strinja, je državni sovražnik ali agent imperializma. Zato seveda ne moremo najti ravnotežja in neprestano padamo iz skrajnosti v skrajnost.

Dvaindvajset let po izbrisu vprašanja še vedno nismo rešili …

… in je ta sramota še vedno tu. Prav tako trupla iz Hude jame še vedno niso pokopana. Nimam dobrega odgovora, ker v resnici ne razumem, zakaj je treba rano držati odprto. No, čeprav na neki ravni razumem – pred leti sem napisal zgodbo Organizem, iz zbirke Duhovi, za katero sem v ZDA prejel nagrado pushcart. Govori o mali vasi v Bosni, kjer se pobijajo zato, ker se je pobijati lažje kot reči oprosti. Priznati, da si nekaj naredil narobe, in se za to opravičiti, zahteva odgovornost, odraslost in zrelost. Pri teh rečeh pomaga trening demokracije, mi pa po 22 letih samostojne države niti trenirati še nismo začeli.

Pogovarjala se je Barbara Hočevar.

Več lahko preberete v Sobotni prilogi Dela.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.