M. Mazzini, siol.net: Turizem po naši meri in okusu

0
255

Začela se je pomlad, pravzaprav že kar prezgodnje poletje, in Slovenci se resno pripravljamo na turistično sezono.

Hvalimo našo naravo, gostoljubje in vrhunske storitve, a jasno se zavedamo, da smo majhna dežela, ki bi jo množični turizem raztrgal in pomendral, zato smo našo strategijo začrtali drugače.

Oprostite, prejšnji stavek je seveda cinizem brez primere.

Kilogrami in tisočaki

A začnimo drugje. Pri angleškem časopisu Sunday Times s skoraj milijonsko naklado, katerega umetnostni kritik Waldemar Januszczak se je krepko zaredil, v prejšnji številki pa objavil reportažo o tem, kako je uspešno shujšal (vir).

Takole pravi: kilogrami so se nabirali, zdravje je že pošteno ječalo, gospod je povprašal znance, kaj mu priporočajo in vsi so se strinjali: odleteti mora v Ljubljano (in tule sem med branjem krepko izostril pogled!), kjer ga bo čakal prevoz in ga odpeljal do Vrbskega jezera v svetovno znano ustanovo.

Skratka, šel je v Avstrijo, na kliniko, ki deluje od leta 1976 dalje, pravijo pa, da tradicija tovrstnega turizma sega celo v začetek dvajsetega stoletja. Ni čudno, da so Angleži impresionirani. Sledilo je hujšanje. Saj veste: kopeli, dolgi sprehodi, kakšna juhica za kosilo, vmes pogovori z ruskimi tajkuni in bogataši z vsega sveta.

Po treh tednih je gospod Januszczak izgubil 14 kilogramov s telesa in 14 tisoč funtov (malo manj kot 18 tisoč evrov) z bančnega računa. Povedano preprosto, Avstrijci so mu za vsak kilogram pobrali jurja. Z obojim je bil gospod Januszczak silno zadovoljen. Reportažo je sklenil z obljubo, da se bo naslednje leto vrnil, pa četudi bo moral prodati svojega picassa.

Nadaljujemo z boljšo novico

Slovenci se lahko le nasmehnemo: če se Avstrijci hvalijo s tradicijo z začetka dvajsetega stoletja, smo pri nas taka zdravilišča imeli že vsaj pol stoletja pred njimi. Arnold Rikli je na Bledu sprejemal petične goste že od leta 1854 dalje.

Gospod Januszczak bi se torej lahko mirno odpeljal z brniškega letališča ne prav daleč in bil deležen še bolj tradicionalnega zdravljenja, recimo kar v sami Riklijevi vili, in bi Sloveniji pustil tiste kile in jurje.

Hm, mogoče pa ne.

Riklijevega zdravljenja torej nočemo prodajati, to ni naša strategija. Če greste prebirat njegov življenjepis na Wikipedijo, boste hitro ugotovili, zakaj se nam je zameril:

“Žal pa Arnold Rikli ni našel pravega stika z domačini in pri njih ni bil preveč priljubljen. Do njih se je obnašal vzvišeno, imel jih je za preproste in neizobražene, oni pa njega za čudaka. Na njegovo početje so gledali postrani, se zgražali in mu očitali, da so njegovi gostje hodili in tekali naokrog na pol nagi in se pri tem niso prav nič sekirali. Kljub temu, da je živel na Bledu 52 let, se nikoli ni naučil slovensko in se ni prilagajal navadam Blejcem.” (vir)

Nekaj je poskušal narediti, nekaj spremeniti, obenem še zaslužiti, čudak, torej. S čudaštvi pa se pameten človek ne ukvarja.

Čeprav … Ne bi bilo slabo pobrati iz žepov gospoda Januszczaka in njemu podobnih tistih 14 jurjev (kar je skoraj 18 v evrih). Sploh če pomislite, da sta na svetu že dve milijardi predebelih (vir) in nekaj od teh je zagotovo zadosti krepkih tudi v finance, ne le v telesa.

Več lahko preberete na siol.net.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


Prijava

Za komentiranje se prijavite