M. Mazzini, siol.net: Strah pred lenuhi

1

Poskušal sem in prvič nisem zmogel. Ob določenih temah se odpravim prek dolgega potovanja čez svoj Facebook imenik in si ogledujem utrip naroda.

Tu ne gre samo za teh pet tisoč ljudi, saj spremljam tudi komentarje na njihove objave. Tako je doseg precej večji. Zadeva je zamudna, a antropološko gledano dragocena.

Tako sem lahko odkril in kasneje preverjal drsenje Slovencev v praznoverje in paranojo (recimo kolumni Ljudstvo se je prebudilo in Kaj zanima Slovence?).

Ob problematiki beguncev sem se ponovno odpravil pregledovat slovenski del Facebooka in … Ne morem. Gnus, ki me je prevzel, mi je šel do srži. Saj beguncev pri nas ni niti za vzorec, a ljudstvo je že vstalo v sovraštvu in zmerjanju.

Prebiram, recimo, podivjane pozive h klanju in kliknem profil te gospe – na glavni sliki v angleščini piše, da je v življenju najpomembnejša ljubezen. Vse druge objave, razen agresivnih izpadov, so same rožice, mucki in ostale osladnosti.

Dobra novica

Skupen zunanji sovražnik vedno povzroči narodno spravo. Tako so se prvič v zgodovini izenačili komentarji na spletni strani revije Reporter in portala RTV, kjer so do begunske tematike prevladovali rusko usmerjeni levičarji, zdaj pa jih ni več mogoče ločiti od najbolj zadrtih desnih šovinistov.

Največja zamera

Naše programiranje je v osnovi precej preprosto in temelji le na nekaj temeljih, ki jih moramo ob vsakem pojavu podrobneje pogledati. Eden od njih je nesposobnost ravnanja z agresijo in njeno sublimacijo; begunci zato so idealna priložnost, da podivjamo.

A tak izbruh ne nastane kar sam od sebe – moral je zadeti ob živo rano, ki jo skrivamo sami sebi. Vem, prihajajo tujci in nezaupljiva družba smo; zgodovina nas je tega naučila. Zato ne čudijo očitki o teroristih, klavcih in podobno, ampak skoraj prav toliko ali pa še več jih leti na delavnost oziroma lenobo.

Dr. Ahmed Pašić je zapisal, da dobiva anonimna sporočila proti “črnim, lenim beguncem”, na drugi strani pa celo tisti, ki se zavzemajo, da jim je treba pomagati, padajo v globoke skrbi. Recimo starejša gospa: “Arabci sploh ne delajo.”. Kako bodo v teh krajih preživeli ti “ubogi ljudje”, saj “niso nagnjeni k delu”.

Kar sem pogledal angleških in nemških komentarjev, tam prva asociacija pri zdajšnjem valu ni, da prihajajo lenuhi. Slovenci pa beremo o ljudeh, ki v težkih pogojih in nevarnih okoliščinah (od leta 2000 jih je na poti umrlo več kot 23.000 (vir)), dostikrat v rokah kriminalcev, prepotujejo tisoče kilometrov, in si rečemo: Aha, lenuhi! Zakaj ravno ta asociacija?

Skratka, ti imigranti nas bodo ali poklali ali pa lenuharili na naš račun, vmes ni ničesar. Našo državo bodo torej uničili s terorizmom ali z lenobo. Če je prvo zgodovinski strah, iz česa izvira drugi?

Seattle

Pred leti sem imel predavanje na washingtonski univerzi in opazoval študente. Tudi po lastnih izkušnjah iz študija v Angliji veljajo tam drugačna pravila kot pri nas. Študentje prihajajo pripravljeni, vnaprej preberejo snov, da potem lahko sprašujejo in profesor obdeluje primere iz prakse. A tudi v tem okolju so potomci azijskih imigrantov izstopali – njihova motivacija je neverjetna. Jasno, starši vse dneve garajo v raznih kafičih ali tovarnah, da financirajo izobrazbo otrok, in ti vedo, da morajo za njihov denar dobiti največ. Če jim spodleti, bodo sami vrteli vok za pultom.

Slovenski profesor mi je potarnal, da mu je mučno hoditi v službo, saj se počuti kot v čakalnici. Kot sem že zapisal, visoko šolstvo smo spremenili v podaljšano bivanje za odrasle. Ko enkrat študira 75 % populacije in že na nižjih stopnjah poznajo samo oceno štiri in pet, potem zavlada skrajna egalitarnost neznanja, v kateri je vsak, ki hoče več, sumljiv in izobčen. Ne smem pozabiti žalostne novice, da se je tudi precej profesorjev prilagodilo situaciji in odbrenkajo svoje brez truda, hvala, adijo.

Zdaj si pa predstavljajte, da v slovenski izobraževalni sistem vstopi eden tistih skrajno motiviranih imigrantov: od profesorjev zahteva odgovore, sošolcem postavlja vzgled, kaj bi lahko bili, če bi se jim ljubilo – saj to je grozno! Mar lahko dovolimo kaj takega, to bi nam uničilo sistem!

Več lahko preberete na siol.net.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Rimsko cesarstvo je propadlo zaradi vdora ljudstev, ki so bila na znatno nižji civilizacijski vrednotni stopnji.

    Moralo je preteči 1600 let, da se je ponovno dosegla materialna civilizacijska stopnja Rimljanov (vodovod, centralno ogrevanje stanovanj, bazeni…

Comments are closed.