M. Mazzini, siol.net: Slovenska odličnost

1

Poglejmo primer, ki se je sicer zgodil na Hrvaškem, a bi se lahko tudi pri nas. Družina poslovneža se je pogosto selila in tako je sin obiskoval osnovne šole v različnih državah. V Švici je bil prav dober, šola pa ena boljših (da, tam obstajajo lestvice). Sledila je šola v Šanghaju, kjer je deček imel nadpovprečen uspeh (3,70; za Kitajsko velja povprečna ocena 3,2). Uspeh je ohranil tudi v Španiji, kjer je povprečna ocena v osnovnih šolah 3. Nato so starši prišli na Hrvaško in čas je bil, da se fant vpiše v srednjo šolo. Oprostite, to pa ni šlo tako preprosto.

Na Hrvaškem je povprečna ocena v višjih razredih osemletke 4,3. Da bi se učenec, ki se je tako slabo odrezal na najboljših svetovnih šolah, in ni zbral več od 3,7, vpisoval med odličnjake? Nemogoče!

Hrvati vsaj vedo, kakšno povprečno oceno imajo, pri nas pa je to očitno dobro varovana skrivnost. Pisaril sem naookoli in klicaril znanke in znance, brskal in dobival različne odgovore. Povprečne ocene pri nas so 4,14, pa 4,4 in 4,19, ponekod 4,2 ali 4,5, skratka, med prav dobrim in odličnim.

Prvič mi je postalo jasno, zakaj je razpis za Zoisovo štipendijo tako natančen – ker je v odličnosti taka gneča, da so pomembne tudi decimalke. Prepisano iz razpisa: “Povprečno oceno 4,92 (zaokroženo iz 4,916667 na dve decimalki)”.

Če pa pogledamo rezultate mednarodne raziskave PISA, so Šanghajčani po znanju na vrhu lestvice, Slovenci in Hrvaški učenci pa bolj na dnu.

Iz tega lahko sklepamo, da se znanje in njegova ocena vozita vsak po svojem tiru in nimata veliko skupnega.

Če vam je bilo v šoli všeč, boste službo ljubili

Ocenjevanje ne poteka le v šoli, temveč tudi v službah. Saj veste, letni razgovori in podobno. Tudi v javni upravi, kjer je “velika večina uslužbencev ocenjenih odlično”. Tako, recimo: “Če odštejemo posamezne organe v sestavi, kjer so nadrejeni svoje zaposlene ocenili kar stoodstotno kot odlične, so najbolje ocenjeni na zunanjem ministrstvu (93,8 odstotka odličnih), ministrstvu za kulturo (94 odstotkov odličnih) in ministrstvu za izobraževanje (91 odstotkov odličnih).” Na tem mestu bi protestiral proti novinarskemu poročanju, saj se vpleta v podatke – zakaj bi odštevali stoodstotno uspešne organizacije in si s tem nižali splošen uspeh tudi na borih 91 odstotkov odličnih?

Kot v šoli, tako v službi. Predstavljajte si zdaj kakega prav dobrega delavca iz Šanghaja, ki bo pri nas daleč najslabši in bo nazadnje zgaran klonil kot plevel na robniku in izdihnil, ne da bi dosegel slovensko povprečje.

Spotoma, ne samo vsi odlični, ampak tudi vedno vsi pripravljeni, sploh na ekonomski fakulteti. Naslov: “Ljubljanske fakultete izplačale za več kot milijon evrov dodatka za pripravljenost”.

Posledice

Moje redne bralke in bralci seveda vedo, zakaj je do tega prišlo, zato bom razloge preletel le na hitro: najprej, tlačanska miselnost s svojo prislovično egalitarnostjo. Če nekaj smo, smo to vsi. Amen.

Zato gre vsaka naša lastnost v posplošenje; vedno mora biti vse za vse. Pred leti sem spisal knjigo o ustvarjalnosti, Rojeni za zgodbe, in sem zato malce pogledal tudi odnos do ustvarjalnosti v šolah. Povsod po svetu so ugotovili, da je v populaciji nekaj odstotkov izjemno nadarjenih in da bi jih bilo škoda izgubiti, zato so zanje pripravili posebne programe. Računajte, da hočejo za vsak slučaj zajeti še malce večji delež generacije in tako ima v ZDA tak status šest odstotkov učencev. Pri nas smo zgledu vzgoje mladih genijev sledili, a po podatkih zavoda za šolstvo takoj prišli na 25 odstotkov učencev. To je bilo že pred leti; zdaj nedvomno niso vsi le odlični, temveč tudi statusno genialni.

S tem torej ustvarjamo tisto, česar si vsak človek želi: srečno družino. Drug drugega hvalimo, vsi smo najboljši, odmik od realnosti raste.

In če smo vsi odlični, potem napredovati ne moremo, mar ne? Spremembe in reforme torej niso smiselne, ker niso niti mogoče.

Edina grenka kaplja tega splošnega samozadovoljstva so razne primerjave s tujino, zato se veča želja po izolaciji, peticije po izstopu iz vseh mogočih organizacij in povezav, od EU naprej. Recimo že omenjena raziskava PISA – čemu bi se primerjali s Šanghajem, če se lahko s samimi sabo? Druga možnost je, da tujini lažemo in sporočamo prirejene podatke. Preberite, kako zvito imamo najboljši zdravstveni sistem v evropskih statistikah.

Naslednji razlog je incestuozna majhnost: če se vsi poznamo in drug z drugim živimo vsa življenja, zakaj bi si jih oteževali z realizmom? Slovenija je za realnost premajhna.

Hkrati vsesplošna odličnost godi našemu paranoidnemu duhu in nam dovoli rabo fraze “v resnici”. “To so Janez, Micka in Tone, sami odličnjaki, a v resnici je prvi dober, druga zadostna, Tone pa čisti cvekar,” lahko reče učitelj in se nasmehne. Hkrati pozna pravo resnico in se nikomur ne zameri. Kar nas privede do naslednjega ideala: izgube odgovornosti. Učiteljem in šefom ni treba več ocenjevati – kaj pa je ocenjevanje drugega kot sprejemanje odgovornosti?

Dodatna posledica samih odličnjakov in genijev je v tem, da lahko zaposlite kogarkoli, mar ne? Če je včasih vaš sorodnik komaj priškripal skozi osnovno šolo, je zdaj odličen. In če izbirate med samimi odličnjaki, zakaj ne bi izbrali lastne krvi?

Prav tako “odličnost” služi tistemu, kar kot narod tlačanov obožujemo: nategovanje države. Odlični uslužbenci dobijo dodatek na plačo. Večno pripravljeni tudi. Ker pa zdaj država temelji na našem davkoplačevalskem denarju in ne več okupatorjevem, nas goljufanje postavlja v rahlo razcepljen položaj. Poglejte gospoda Mramorja, ki kot dekan izplačilo dodatka za pripravljenost zagovarja, saj je manj obdavčen kot nadure, a mu ostro nasprotuje kot finančni minister, saj s tem država dobi manj davka.

Odličnost je tudi znak pripadnosti, torej “našosti”. Ko sem pregledoval poročila osnovnih šol, sem pri enem zasledil pojasnilo, da samo štirje učenci odstopajo iz vsesplošnega blagostanja ocen. Sledil je oklepaj in v njem ena sama beseda. “Romi” je pisalo.

Očitno torej res ne gre za objektivno, vsesplošno ljudsko odličnost, ampak našo, slovensko.

Več lahko preberete na siol.net.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Dobra analiza tlačanstva in socializma v Sloveniji. V Sloveniji razen parih čudakov nobena skupina ljudi ne dela na kvalitetnih spremembah oseb, da bi postali odgovorne osebe (Rugelj, Perko), da bi znali analizirati sebe (Mazzini) in da bi s humorjem videli bedo slovenske trde socialistične družbe. (Štih).

    Družba izgublja stik z realnostjo zaradi korupcije, ki ni samo materialna ampak je tudi v nerealnih pohvala, ko so vsi razen totalni bebcev in kritično – razmišljujočih s svojo glavo, po samoevalvacijah kar odličnih in genialnih.

    V osnovni šoli smo bili v razredu 3 odličnjaki pred 40 leti.
    Na “gimnazijo” (ki takrat ni smela obstajati) smo na sprejemce prišli 400 prestrašenih in upajočih. V 3 razrede po 30 se nas je uvrstilo 90 odličnjakov iz cele pokrajine. Odličen nisem bil več.
    Ko sem delal sprejemce za univerzitetni tehnični faks nas je bilo 500 in prvim sto ni bilo treba iti predčasno v jugofašistično armijo.

    Prvo leto je obupalo kar 80 procentov sošolcev zaradi pretežke matematike, fizike in tehnike. Takrat nas je tehnično univerzo naredilo 3 procenti populacije. Večina ni bila sposobna. Škart roba je delala FOV, da je s pomočjo rdečih prišla na šefovska mesta, kjer je že bil nov kriterij uri diploma.

    Danes je lahko vsak bebec ali lenuh dr. znanosti in “genialec”.

Comments are closed.