M. Mazzini, Siol.net: Poslovni utrinki

Če bi bil mednarodni poslovnež, bi se bolj težko osredotočil na posel, ker me tako zelo pritegnejo mentalitetne razlike, ki jih vidim že na sestankih.

V Ameriki, recimo, se zberejo na sestanku, kadar imajo problem in razpravljajo, kako ga rešiti. Pri nas se zberejo kar redno, če že ne obredno, in potem iščejo razloge, zakaj problema ni mogoče rešiti. Saj vem, posplošujem, a nisem še bral študije, ki bi se ukvarjala s slovenskimi načini poslovanja. Zato danes nekaj beležk za bodoče raziskovalce.

Varčevanje za vsako ceno

Varčni narod smo, tu ni pardona. Ravno prejle mi je rekel neki slikar: “Dam galeristu svojo sliko za 300 evrov in on jo potem proda za 600 evrov. K*** ga gleda, raje prodajam sam! Pri vsaki sliki tako prihranim 300 evrov!” Moje vprašanje: “Koliko pa si jih prodal, odkar si prekinil s posrednikom?” “Nobene, ampak denarja pa ne mečem več proč.”

Ali pa podjetje pred podpisom milijonske pogodbe. “Dajmo zdaj še najeti najboljšega pravnika, da tole pregleda in hitro podpišemo!” Takoj in vedno se bo oglasil nekdo za omizjem: “Ne zapravljajmo, poznam fanta, ki je letos vpisal pravo, pa bo to zastonj naredil!”

Pravkar po družbenih omrežjih kroži video, s katerim so hoteli predstaviti Planico za kandidaturo za svetovno prvenstvo v nordijskih disciplinah leta 2021. Karkoli si o njem mislite, tipično naš izdelek je. V egalitarni družbi pač nihče ne more in sme znati več od drugega ali biti sposobnejši, zato pač imamo družbo amaterizma, torej najnižje skupne sposobnosti.

Tako pisatelji seveda od podjetij ne zaslužimo ničesar, saj nas ne potrebujejo. Vsi imajo sorodnike, ki so nekoč, v osnovni šoli, dobili petico za prosti spis.

Dobro, da nimamo vesoljskega programa, ker bi pogonski sistem delal Janez, ki se je že kot otrok rad igral s karbidom.

Pravilo: ne moremo toliko zapraviti, da ne bi še raje varčevali.

Izbiranje najboljšega

Nekoč sem bil v tujini na sestanku, kjer so iskali človeka za določeno delo. Besedo so si podajali drug za drugim in vsakdo se je poskušal spomniti najboljšega kandidata in predlog utemeljiti.

Na ta sestanek sem se spomnil čez par let, ko sem doma prisostvoval sestanku slovenskih direktorjev, ki so ugotovili, da njihov predstavnik v skupnem združenju ni vreden počenega groša in da potrebujejo drugega človeka.

Pazite na dramaturgijo dogajanja:

Skupna ugotovitev, da imajo slabega šefa. Kimanje ob tem, da ga je treba zamenjati.
1. Premolk (pokvarjen od tujih primerov pričakujem, da bodo zdaj krenili s predlogi).
2. Res se oglasi prvi direktor. Reče: “Ampak X bi bil pa še slabši!” Vzdušje se takoj popravi. Tekmujejo, kdo bo naštel še slabšega kandidata: “Kaj šele Y! Ta je totalen kreten!”, “Ali pa Z, kako je nesposoben!”
3. Nazadnje ugotovijo, da zdajšnji predstavnik niti ni tako slab in se zadovoljno razidejo.
4. Nauk: ne morete biti v takem govnu, da se nekdo ne bi spomnil še večjega, v katerega bi lahko padli, zato lahko spokojno ostanete v tistem, kjer ste.

Tito je živ

Pred leti sem bil v New Yorku. Napovedovali so snežni vihar in svetovali prebivalcem, naj ostanejo doma. Opazil sem prodajalce v knjigarni Strand, ki so se zapodili v izložbo in pol ure pozneje je bila povsem drugačna. Odstranili so vse knjige, razpeli rdečo zaveso, nanjo postavili ogromen napis “OSTANITE DOMA!” in v tisto veliko površino pod njim en sam stol in nanj eno samo knjigo: Bill Bryson – Doma.

Učinkovitost mi je vzela sapo.

V Ljubljani sem potem vprašal po knjigarnah, zakaj ne reagirajo vsaj z dnevno zamudo, če že s polurno ne morejo.

Poslovodkinje so me debelo pogledale: spremembo izložbe mora odobriti uprava. Še zdaj ne morem verjeti, da je to čisto res.

Čeprav …

Se spomnite člankov o tem, da je v kliničnem centru premalo čistilk? In potem odziv ministrice, da bi gotovo še kakšno zaposlila, če bi vedela.

Ministrica se ukvarja z najemanjem čistilk? Direktorji se ukvarjajo s postavljanjem knjig po izložbah?

Pa kakšna država je to?

Diktaturna, vsekakor. O vsem mora odločati vrhovni šef. Srednji sloj bi dobival plače, odločal pa ne o ničemer.

Več lahko preberete na siol.net.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.