M. Mazzini, siol.net: Največji slovenski tabu

7
212

Nekoč sem videl slaboumnega moškega, kako se je igral s prastaro igračo. Močno je potisnil lesen valj in iz vrha škatle je poskočila figura, nerodno pobarvana v pošast.

Vsakič znova je z napetim pričakovanjem zastal nad gumbom, okleval, nato ga odločno porinil in šokirano trznil, ko se je pojavila vedno ista spaka. Poskus za poskusom, vedno znova, v nedogled. Opazoval sem ga s fascinacijo in, priznam, z zavistjo, kako je lahko nekdo tako zadovoljen z malim. Jasno pa mi je bilo, da zadovoljstvo pride iz povsem zožene pozornosti in možnosti doumevanja.

Nanj sem se spomnil, ko sem bral članek o novem pravilniku za delitev stroškov ogrevanja (vir).

Najprej osnove

Slovenstvo je izjemno egalitarna družba, s skrajnim kultom uravnilovke. Tu ni odstopanj in največji pogum, kar ga državljan lahko pokaže, je, da svojo nepremičnino pobarva v kričečo barvo. To je vse.

Prvi smo po vseh meritvah. Ekonomisti uporabljajo Ginijev koeficient in vodilni smo po njem (vir). Ko se nas lotijo sociologi, nastane naslednje:
“Po najnovejši raziskavi Globalnega podjetniškega monitorja GEM … se Slovenci izrazito ne bojijo podjetniškega neuspeha, hkrati pa zelo izstopajo po egalitarizmu. Ko jih vprašamo, ali bi jim bilo ljubše, da bi vsi v državi imeli približno enak standard, praviloma odgovorijo z da. To samo po sebi ni slabo, vendar kaže težnjo po uravnilovki; bognedaj, da bi kdo izstopal iz povprečja” (Večer, 20. april. 2013).

Pazite, nadobudni kapitalisti, startupi, bi vsi imeli enake plače?!? Seveda ne, ampak točno vedo, če tega ne bodo rekli, jih bo družba izobčila. Kar pomeni, da morajo najprej uspeti in si v Ameriki kupiti ranč, preden lahko Slovencem pokažejo osle.

Sprejemanje zakonov

Nakar se ljudje, ki jim je egalitarnost največja svetinja, lotijo sprejemanja nekega zakona. Prepišejo ga od kake povsem drugačne mentalitete, na primer nemške, in recimo, da gre za zakon o ogrevanju. Skladno z vzori in s trendi sprejmejo pravila igre, da se bo od zdaj naprej plačevalo po porabi. Prijetno smo vznemirjeni, kajti to bo res odličen zakon.

Koliko energije bomo privarčevali, kako eko in bio bo vse!

Zakon sprejmejo.

Sledi šok! Vsi ljudje ne porabijo enako!

In to je nekaj, nad čimer smo Slovenci totalno šokirani.

Takoj sledi faza dve: sprejemanje dodatnih dopolnil zakona. Recimo: lastniki, katerih poraba je “manjša od 40 odstotkov povprečja, bodo stroške plačevali po kvadraturi stanovanja”. To bo “prispevalo k pravičnejši delitvi stroškov ogrevanja”. Če ste torej zakonu nasedli, in ste “vgradili nova troslojna okna in dodatno toplotno izolirali stanovanja”, boste zdaj na široko odpirali okna in kurili v prazno, ker vas bo to prišlo ceneje.

Posledica: z dodatki je osnovni namen zakona povsem izničen. Ko gre za teror uravnilovke, z energijo ne varčujemo.

Slaba banka

Mislite, da gre za izoliran primer? Ah, kje pa! Nazadnje smo brali o ideji, da bi našo finančno institucijo vodil tujec, sam Skandinavec, ki je prej vodil kako ugledno institucijo. Odlična ideja! Takoj sprejmemo ustrezne zakone. Prijetno smo vznemirjeni, kaj se bo zgodilo. Nato pa – pošast skoči iz omare! Tujec ima visoko plačo! Povsem smo šokirani, kako je to mogoče, noče delati za minimalno plačo! Saj to ni pravično! (Zapomnite si to besedo, vsakič jo uporabijo pri korekcijah osnovnega zakona.)

In tako dalje

Tako recimo država razpiše štipendije za vrhunsko literaturo. Vsi smo prijetno vznemirjeni, kakšen čudovit zakon! Nato se izkaže, da vsi pisatelji niso enako vrhunski. Šok! Panika! Nenadoma se v pravilniku pojavi dopolnilo, da so tisti z rednimi službami manj vrhunski (in to je bil tudi povod mojega izstopa iz Društva pisateljev Slovenije).

Ali pa učitelji: kot sem pisal v kolumni (preberite) o odpuščanju v javnem sektorju, naj bi po prvotni ideji odpustili slabe učitelje, kar zveni pametno. Prijetno smo vznemirjeni. Nato pa, pazite, se izkaže, da so vsi učitelji enako kakovostni. In nato Sviz sprejme korekcijsko pravilo: odpuščamo tiste učitelje, katerih kvadratura nepremičnine je višja, kot jo imajo drugi. Ker je to pravično.

In tako povsod

Se spomnite, kako so hoteli objaviti lestvico kakovosti šol? Kakšno veselo vznemirjenje nas je navdalo, končno bomo izvedeli. Potem pa šok: izkazalo se je, da niso vse šole enake! Saj to ni pravično! Seznam je takoj poniknil.

Zato ni javne evidence zdravniških napak, ni lestvice bolnišnic, ni ničesar. Ker bi bil to šok, to ne bi bilo pravično.

In ko vprašate zdravnika, ki vam piše napotnico za operacijo, koga priporoča, ta odgovori: “Pri nas so vsi kirurgi enako dobri.” Nato preoblikujete vprašanje: “Pri kom pa bi se operirali vi?” In zdravnik hitro pogleda levo in desno, nato pa zašepeta ime.

Več lahko preberete na siol.net.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


7 KOMENTARJI

  1. Briljantna analiza uravnilovske stvarnosti, ki jo določajo nesposobni politiki in njihovi pomagači.

    Ti nočejo svobode ustvarjalnega mišljenja, ker ga sami ne premorejo.

    In zaradi takšnih trpijo tisti, ki imajo ustvarjalno mišljenje in trpi razvoj celotne skupnosti.

  2. Ti politični in medijski in drugi razvojni zaviralci, ne obvladajo abecede vrednotnega in učinkovitega življenja in razvoja.

  3. Verjetno poznate anekdoto iz komunistične Rusije.

    V operi so glavnemu pevcu rekli, da bo imel takšno plačo kot vratar, saj da je vsako delo častno in enako vredno. Pevec se je s tem strinjal in rekel: V redu, ta teden pojem jaz, vratar bo pa trgal karte. Naslednji teden bo pa on pel in bom jaz trgal karte.

    Rusi so spoznali, da tako ne bo šlo. Slovenci pa očitno še ne.

  4. Prispodoba s plačevanjem ogrevanja kot primer za težnjo po egalitarnosti je skrajno ponesrečena.
    V tem primeru gre za to, da bi vsi, ki so v neki stavbi, katera je priključena na en skupen priključek na vir energije plačevali po čimbolj dejanski individualni porabi in ne po kvadraturi stanovanja. Zato so najprej vgradili delilnike toplote v posamezna stanovanja, da bi dobili razmerja porabe med stanovalci. Potem pa so ugotovili, da so ena stanovanja na senčni strani, druga na sončni strani, ena stanovanja obkrožena z drugimi stanovanji, ena spet obkrožena z zunanjimi stenami itd. Skratka, da gre za različne pogoje ki so pripeljale do tega, da nekaterim sploh ni bilo več potrebno ogrevati, drugi pa so morali in s tem “pomagali” prvim.

    Tu gre bolj za drugo lastnost Slovencev kot pa za težnjo po egalitarnosti (sicer bi ostali pri plačevanju po kvadraturi)

    Gre za kardeljansko iskanje “popolnega” sistema, ki pa skoraj vedno propade.

    • Dober uvid. Se vidi, da že nekaj let ne živim v bloku in tako nisem pomislil, da nekdo spodaj porabi več kurjave kot nekdo na vrhu.

    • Čeprav Mazzini morda tega ne vidi, niti ni tako skrajno ponesrečena.
      Dodaj temu, da bi za pravilen izračun potreboval resno numerično metodo vredno objave v znanstveni reviji, pa dobiš kaj želi minister (pravično) rešit s pravilnikom.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite