M. Mazzini, siol.net: Na svojem hrvaškem morju

1
239

Počitnice so končane in čas je za obujanje spominov. “Kako je lep ta naš Jadran, na vsem svetu ni lepšega morja!” je rekla neka gospa, in ko sem vprašal, ali je bila na oddihu v Portorožu, me je debelo pogledala: “Kako to misliš? Na Kornatih, seveda.”

Drugi znanec je poročal, da so letos resno načrtovali odhod v tujino, razmišljali o Grčiji, potem pa ostali kar pri nas, na Kamenjaku blizu Pulja. Tretji je bil lani v Tunisu, pa se je letos ustrašil terorističnih napadov in ostal kar tu, na Braču.

Začelo me je zanimati in dopustnike sem malce izprašal. Povzetek odraža delitev možganov na čustveni in razumski del: Slovenci točno vemo, da imamo le 46,6 kilometra Jadrana, a čutimo, da je našega precej več. Zemljevid vam pove, kje poteka razumska meja, kje poteka čustvena, pa mi ni uspelo točno ugotoviti. Dubrovnika vsekakor ne občutimo kot del slovenske obale, Lastovo in Korčula pa sta zagotovo še naša bisera.

Verjetno je mišljenje, da je Jadran naš, ostalo še iz jugoslovanskih časov, zato sem zadevo preveril pri mlajši generaciji, za katero pa so počitnice na Hrvaškem nekako vmes med domačijo in tujino. Vpliv staršev je prevelik, po drugi strani pa vseeno opazijo jezik, ki ga ne razumejo povsem in se ga niso učili v šoli.

Pa mi, kdo smo pa mi?

Ko sem pred precej leti letoval na Krfu – nekako na začetku druge sezone, ko so ga bolj množično odkrili slovenski turisti –, so pred gostilnami na tablah že viseli napisi v slovenščini in ponujali so tudi govejo juho (resno!), torej so takoj preklopili in se prilagodili.

Turizem Hrvaški pomeni petino družbenega prihodka (vir), največ v Evropi, torej je to kamen, ob kateri se uspešnost države pobere ali pade. Hkrati pa temu milijonu Slovencev, torej drugi najmočnejši skupini, ki prinaša denar, ne bi posvetili nikakršne pozornosti.

Kar nas privede do zanimivega vprašanja: kako hrvaški turistični delavec vidi slovenskega gosta?

O tem sem razmišljal že dolgo, vse od jugoslovanskih vojn in prizora, ki sem ga videl na eni od precej opustelih hrvaških plaž. Slovenci smo bili edini gostje in to se nam je zdelo normalno (seveda, saj smo bili na našem Jadranu!), normalno pa se je zdelo tudi gostiteljem, zato nismo bili deležni kake posebne hvaležnosti. Ko se je pojavil en sam neustrašni Nemec, pa so se klanjali pred njim, kot bi bil svetovno čudo. Zakaj?

Moral sem živeti v New Yorku, da sem doumel hrvaški pogled na slovenskega gosta. Če niste nikoli živeli v tem velemestu, vam bo naslednja razlaga delovala šokantno, v resnici pa ni. Hrvaški gostinci gledajo na slovenske goste kot Newyorčani na ščurke. Vedno pridejo in karkoli počnete, ne morete se jih znebiti, najbolje je torej, da se navadite živeti z njimi in jih ignorirate.

Ni sile, ki bi zadržala Slovence pred počitnicami na morju, ki ga pojmujemo kot naše. Mi pridemo, pa naj bo kadarkoli, kakorkoli in v karkoli. Mi smo, pravzaprav, fikus v zakonski zvezi. Tam smo in oddajamo ta evro kisik in to je to.

Več lahko preberete na siol.net.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Katastrofa je kako zaničevalen odnos imajo še vedno Hrvati do slovenskega gosta, ki je celo najštevilnejši.

    To se kaže v tem, da boš zaman iskal kakšno slovensko informacijsko besedilo, jedilnikih, cenikih.

    Prav tako ni slovenskih TV programov po hotelih. Nemških in italijanskih pa kolikor hočeš.

    Naša vlada pa se tudi ne zmiga, da bi nam izborila temeljne turistične pravice v demokratični Evropi.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite