“Slovenec sem. Ne jamram. Iščem rešitve” je pisalo na listku, ki ga je nastavil naš premier Cerar. Podvig se je uvrstil v zakladnico dejanj, ki so mi povzročila občutek, za katerega Slovenci nimamo pravega izraza, Španci pa mu rečejo “pena ajena”, torej močan občutek zadrege, že do bolečine, ob opazovanju človeka, ki iz sebe dela osla in mu ni ob tem prav nič nerodno.
Slogan, bolj primeren za kak nagrobni napis, je potonil v polpozabo in ljudske šale, a nedavno sem slišal nekaj oboževalk Cerarjevega napisa in prvič pomislil, da je bila moja bolečina res zgolj moja, mogoče je premierjevo ravnanje sedlo na plodna tla? Sploh zato, ker je “pokazal, da je napis obojestranski, kar pomeni, da ga je tudi sam lahko ves čas gledal”. In pojasnil: “Če bomo šli v tej smeri, imamo prihodnost. To je moje sporočilo.”
Za boljše življenje
Široko mi je odprla oči kolumna Sama Ruglja Kaj nam najbolj prodajana knjiga zadnjih let pove o nas – do takrat namreč nisem vedel, katera je najbolj prodajana knjiga samostojne Slovenije: “izšla pred dobrimi 20 leti (1994.) in ki je (tudi) lani, natanko 20 let po svojem slovenskem izidu, na lestvici najbolj prodajanih knjig (lestvica Naj 10 v slovenskih knjigarnah) zasedla najvišje mesto.”
Uspešnica vseh časov, si predstavljate?
Slovenci kupujemo le knjige, ki jih imamo za globoko koristne in jih dostikrat tudi podarjamo, torej jih imamo za občo korist, ne le potešitev zasebnih interesov. Knjiga, ki vse trajanje samostojne države ostaja najbolj prodajana, je torej najbolj koristna vseh knjig in njena trajnost ni omejena.
Gre za delo Louise L. Hay za naslovom Življenje je tvoje. Kupiš jo, ko se odločiš, “da boš s pomočjo tako imenovanih afirmacij, torej pozitivnih misli, spremenil svoje bivanje”. Prva vaja v njej je naslednja: gledate se v ogledalo in si govorite “Ljubim in sprejemam te takšno, kakršna si.”. Knjiga ponuja še več stavkov (=afirmacij), ki si jih ponavljate pred ogledalom. Avtorica to imenuje “delo”. Recimo, vsaj mesec dni si morate štiristokrat na dan ponoviti “Cenim se”.
Knjiga ponuja tudi konkretne nasvete za konkretne bolezni. Pri tumorjih si govorite “vse je dobro”, pri steklini “mir vlada v meni in vsenaokoli”, pri gangreni pa “puščam, da radost svobodno teče skozme”.
In tako dalje.
Vzgoja za pasivnost
Če imate zoprnega šefa, recimo, gospa Hay svetuje, da “ga blagoslovite z ljubeznijo vsakič, ko se spomnite nanj […] Če je ta oseba zelo obsojajoča, si začnite zatrjevati, da je ljubeča in rada hvali druge. Če vedno godrnja, si govorite, da je vesela in zabavna. Če je brezsrčna, si ponavljajte, da je nežna in polna sočutja. Če v tej osebi vidite le dobre lastnosti, potem je to tisto, kar vam ima pokazati, ne glede na to, kako se vede do drugih”.
Če je šef že idealen in vaša služba tudi, pa družba in država, potem nimate česa spremeniti, mar ne? Knjiga je sedla na prislovično slovensko pasivnost in postala njen velik učbenik.
Vzgoja za egoizem
Svet zunaj vas torej ne obstaja. Šef je v realnosti pošast, a vi si govorite, da je angel. Skratka, vse je moralno relativno: “vsi smo sposobni biti Hitler ali mati Tereza”.
Če je vse enako, je vse vseeno. Odgovornosti ni. Realnosti tudi ne.
Predstavljajte si leto 1942, vkrcajo vas na vagon in vam dajo za izbiro, da vas odpeljejo v ustanovo, ki jo vodi Hitler, ali v drugo, ki jo vodi mati Tereza. Odmahnete z roko, češ “ti kar vozi, saj ni razlike!” Bi res ravnali tako? Zakaj potem kimate ob teh relativističnih puhlicah?
Cankarjev moralni relativizem je dobil osvežitev in spacala sta se v točno tisto, kar imamo povsod okoli nas, pa čeprav si govorimo drugače: blato brez morale in brez odgovornosti.
Knjiga je učbenik skrbi zgolj zase, skrajnega egoizma in narcisizma. Menim pa, da je slovenski problem ravno nasproten – kako ob silno visokem narcisizmu povezati ljudi v delovanje za skupno dobro.
Več lahko preberete na siol.net.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
