Začelo se je s člankom, v katerem je Anja Radaljac prek posrednika priobčila del dopisovanja z Evaldom Flisarjem. On je šef slovenske podružnice PEN-a in urednik revije Sodobnost, ona povsod prisotna prekerka, kar oboje dobro priča, kako različnim generacijam pripadata.
“V korespondenci, ki je bila objavljena, je razvidno, da je Evald Flisar slovenski kritičarki med drugim napisal: “Ti si pa lepa in seksi in samozavestna, kar vse človek pričakuje od perspektivne intelektualke, kritičarke, avtorice in bogve kaj še vse.” Na njen odpor, češ da je njegovo pisanje neprimerno, pa je odvrnil: “Jaz se nisem nikoli v življenju zaljubil v žensko, ki mi ga ne bi z nekaj stavki postavila pokonci.”
Gornji citat je iz peticije, ki jo je sestavilo uredništvo portala AirBeletrina, in očitno sem bil eden njenih prvih podpisnikov.
V takem primeru je vedno treba poiskati strukturo moči: on je delodajalec, ona je deloiskalka. Amen. Delodajalec nima kaj razpredati o svojih erekcijah.
Podpišem.
Flisarjev odgovor
Nakar je odlomke iz dodatnih pisem objavil še Evald Flisar:
“Anja Radaljac: Jaz sem se pa včeraj pozno vrnila z urgence, kjer sem pristala, ker sem se prestrašila bolečin v prsih, dobila še palpitacije in prehitro bitje srca in je tudi zdravnica hotela preverit, da je res vse okej. Šest ur agonije. Nekaj moram res ukrenit s tem. […] Imam prolaps mitralne zaklopke in prezgodnje utripe … in če me kaj boli v okolici prsi, me čisto sesuje. Itak je v ozadju strah pred smrtjo, s katerim pa ne vem kaj naredit; tako kot ni vedela moja nekdanja psihoterapevtka.”
Imamo torej deloiskalko, ki piše potencialnemu delodajalcu in našteva svoje (psihosomatske) bolezni. Delodajalec odgovori z opisi vzrokov za svoje erekcije.
Itd.
Oprostite, kje mi živimo?
Javna objava tega dopisovanja je strašanska sramota za vse vpletene. In to, da se tega ne zavedata, ju ne odreši sramote.
Iščem službo
Pred precej leti sem bil urednik, torej tudi sam na položaju moči, ki jo zaseda Flisar. Prav tako sem dobival vprašanja za delo.
Zdaj pa poglejmo malce bolj sistematično:
Včasih je nov obraz kar sedel v pisarni. To so ljudje z zvezami in poznanstvi, ki so stopili do lastnika in pri njih nisem imel besede. Poskušal sem jih uporabiti, kot se je dalo (in včasih se ni dalo prav veliko).
Med tistimi, ki so mi pisali, so izstopali arogantneži: “Za vašo revijo piše kreten X. Odpustite ga in mene zaposlite namesto njega.” Takim sem odgovarjal, da imam raje kretena, katerega delo ga poznam, od onega, katerega ne.
Številčna skupina je brenkala na socialno noto: “Vzemite me v službo, ker sem tako bolan, imam majhne otroke …”
Najbolj redki so bili tisti, ki so ravnali tako kot povsod po svetu. Kratko predstavitveno pismo in vzorec pisanja.
Če se polotimo tistih trpečih in bolnih, niti enemu nisem odgovoril z naštevanjem svojih bolezni ali erekcij. Ni mi jasno, kako je Flisar, dolgoletni urednik, sploh lahko pomislil – kot pravi -, da sta postala prijatelja. On je delodajalec, ona je deloiskalka. Tudi v drugo: amen.
Zasebno/poslovno
V srednjem veku razlika med zasebnim in poslovnim ni obstajala. Slovenstvo je obmoderna družba, torej tega še ne obvladamo in zato naša dogovarjanja vedno nihajo med tem in onim; vsega je v pogovorih nekaj. Hkrati morate reševati poslovne in zasebne težave. Tu ni ločnice. Verjetno gre za širši mediteranski pojav, dvomim, da na severu nek poslovnež naroči državne obveznice in potoži o bolečih hemeroidih v istem e-pismu.
Dopisovanje Flisarja in Radaljčeve je v tem pogledu tipično naše: malo o zaslužkih, malo o boleznih, malo o erekcijah itd, itd. Problem je v tem, da v ozadju tiči čisto realna razporeditev moči: on je delodajalec, ona je deloiskalka. Še tretjič: amen.
Tega tudi vse slovensko šaljenje in podobno veseljačenje ne skrije. Na koncu dneva gre denar v vašo smer ali pa ne. Na kulturniškem področju ga je sploh malo in zato je mešanica zasebnega/poslovnega še bolj strupena.
Slovenska kultura
Iz društva pisateljev sem izstopil zato, ker so kot kriterij vrhunskosti pisatelja začeli upoštevati redno službo – tisti z njo smo manj vrhunski. Tudi pri nagradah potekajo debate o tem, kdo denar bolj potrebuje, kdo je bolj v težavah. Ko se sestavljajo ekipe, vsak najde kakega nesrečneža, svežega ločenca, pravkar zapitega, skratka, kot vidite v dopisovanju Flisar-Radaljac, nikogar ne briga kvaliteta.
Nikoli ne smete pozabiti, da je slovenska kulturniška scena nekakšna parasocialna ustanova, katere edini namen je, da reši precej tisoč ljudi pred zavodom za zaposlovanje. Kvaliteta in dosežki so bolj stranski pojavi, ustvarjeni večinoma z osebnim angažiranjem posameznikov, ki se nam prevladujoče stanje gnusi. (O tem sem podrobno pisal že leta 1997 v seriji z naslovom Slovenska kulturniška laž. Od takrat se ni nič spremenilo, dosti tudi po zaslugi dolgoletne državne sekretarke in kulturne ministrice, ki je trdno zagovarjala “socialno” stališče in s tem zabetonirala miselnost še za vsaj par generacij.)
Spolno nadlegovanje
Zdaj pa končno k širše zanimivemu delu zgodbe: k reakciji občinstva, sploh ženskega. Ko se je pojavila peticija, je prek Facebooka, njegovih sporočil in tudi e-pošte zavel duh po linču, sovražna pošta, zmerjanja in ljudski gnev. Ni bil usmerjen na Evalda, marveč na Anjo, še najbolj pa na tiste, ki smo peticijo podpisali. Če navedem eno od avtoric, kakšni razlogi naj bi me vodili pri podpisu:
“To lahko razumem le kot znak nezrelosti, zavisti, privoščljivosti ter slepe podrejenosti mladostniški agresivnosti in zaslepljenosti dotične kritičarke. Lahko razumem tudi kot izraz nevoščljivosti a) zakompleksanih in zafrustriranih Evaldovih stanovskih kolegov, ki si kaj takega nikoli ne bi upali izreči oz. zapisati, in predvsem b) užaljenosti in maščevalnosti Evaldovih stanovskih (pretežno nekoliko starejših in manj privlačnih) kolegic, ki jim še nikoli ni rekel “seksi”.”
Problem ni v tem, da smo različnega mnenja, problem je v tem, da se pod linč podpisujejo ženske. Pojavi se sum spolnega nadlegovanja in ženske znorijo – ne nad tistim, ki naj bi ga zakrivil, marveč nad tisto, ki ga je prijavila.
Mar ni to čudno?
Več lahko preberete na siol.net.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
