Kaj lahko Slovenija sploh proda? Ob tem vprašanju so vam pred očmi nedvomno vstale upravne stavbe številnih podjetij. Jaz pa sem živo zagledal plakat za muzikal Bila sva mlada oba, ki je, kot pravijo “Prvi narodno-zabavni muzikal na svetu!” oziroma natančneje “Narodno-zabavni muzikal z glasbo ansambla bratov Avsenik.” Ko sem ga prvič zagledal, sem se ustavil in ga podrobno proučil. Nikjer ni podpisan scenarist, kar je vedno sumljivo – če se tisti, ki si je izmislil zgodbo in dialoge, ne upa podpisati … Hm.
A najbolj me je presenetilo nekaj drugega …
Original Oberkrainer
Brskanje po spletu o Avsenikih prinese osupljive podatke: 31 milijonov prodanih plošč, v tujini 150 klubov oboževalcev, na koncertu v Berlinu so zbrali več ljudi kot Rolling Stonesi (80 tisoč), vpis v Guinnesovo knjigo rekordov; a to so le podatki, neosebni in nepredstavljivi. Vsi jih poznamo, seveda. A ko sem pred desetletji stal v dvorani nekega glasbenega festivala na Nizozemskem, ki bi danes spadal v kategorijo alt.folk, in je neki glasbenik pričel igrati Avsenikovo melodijo, se je vse občinstvo vključilo in odpelo besedilo od začetka do konca – v nemščini! Uf! Nizozemci, ki imajo do Nemcev zadržke! Uf! Prvič sem doumel neverjetno priljubljenost Original Oberkrainerjev, kot so se imenovali za izvoz.
…
Slovenski izvoz
Pri računalnikih poznamo strojno opremo (hardware) in programe, ki jo poganjajo (software), in če uporabim to analogijo, je slovenstvo fevdalna družba, obsedena s “hardwarom” in prezirom do “softwara”. Za oprijemljive zadeve nam ni škoda denarja, programsko opremo bomo pa že nekje pokradli ali pa jo bo napisal “kak naš”. Gojimo kult fizičnega dela in vse, kar lahko vrtijo naše pridne roke, cenimo, preostalo pa zaničujemo. Nedvomno je Akrapovič vložil veliko možganov v svoje izdelke, a ti so oprijemljivi, zato žanje občudovanje slovenstva. Oni, ki prodajajo “software”, od Outfita 7 do Žižka, pa so deležni v najboljšem primeru skeptičnega “No, ja”.
Pred časom je eden od županov ob odprtju obveznega krožišča rekel, da so pač dobili evropski denar in morali so ga za nekaj zapraviti. Zdaj se bodo pač njegovi občani vozili še malo v krogu, preden pridejo domov. Prva misel slovenstva so vedno zidaki – v Sloveniji je malodane lažje narediti gledališče kot predstavo. Ker boste pri prvem takoj pridobili na svojo stran vse občinske strukture, ki bodo že videle prekupčevanje z zemljišči, adaptacije, zidave, itd, predstava pa je “software” in to bo pa že nekdo nekaj napisal. Zastonj, seveda. Kar velja tudi za državne proslave.
Zidaki so obseg našega obzorja in smisel življenja.
Samozavest
Kljub našemu visokemu narcisizmu se v ravno v podjetnosti kaže naša negotovost. Ne bom pozabil TV-oddaje, v katero so povabili slovenske intelektualce razpravljat o izvozu slovenske kulture v svet. Krenili so odločno – vse bomo prodali vsem! Po eni uri čvekanja so razpravljali o tem, kako se najbolj prilizniti lokalnemu županu, da bodo dobili par evrov podpore. Kakšna sramota! (Oddaja je bila na sporedu enkrat leta 2009. Kdor jo najde, naj pripravi robčke.)
In če vsaj Nemcem ne znamo (znova) prodati Avsenikov, jim bomo pač morali edino, kar znamo – zidake, torej upravne stavbe naših podjetij. V tem je strašna resnica naše zagate: razviti svet prodaja intelektualne in umetniške stvaritve, mi bi pa še kar radi hodili naokoli z zidaki v rokah in glavah.
Pri sestavljanju iPhona dobi kitajski delavec dva odstotka končne cene, Apple pa 30 odstotkov. Prvo je za pridne roke, drugo pa za glavo. Dokler iz nje ne odstranimo zidakov, tekmujemo s prvimi, ne z drugimi.
Več: PlanetSiol
