M. Mazzini, PlanetSiol: Zakaj imamo drago državo?

3
252

Pred osamosvajanjem so nas opozorili, da bo Slovenija draga, ker bo pač majhna. Pokazalo pa se je, da je to še najmanjša cena, ki jo plačujemo vsak dan in vse bolj. Slovenija namreč ni draga le finančno, marveč tudi možgansko. Poglejmo, kaj smo si ustvarili.

Poleg majhnosti naj takoj povem še drugi razlog draginje: Slovenija je v svojem bistvu fevdalna država, kjer je najpomembnejša svoja vas, svoj krog in poznanstva. To ni meščansko profesionalna družba, marveč trgovina z uslugami in znanstvi, kjer se zadeve ne naredijo, marveč “zrihtajo”.

Veliko večji primer take države je Rusija in ko so tam načrtovali olimpijske igre, so za stroške dodelili 50 milijard, ampak jim je bilo jasno, da bo velik del denarja pač spotoma izginil in se ni nihče razburjal.

Prav tako v Sloveniji neprestano izginja denar pri slehernem projektu, od avtocest do bank, le da se glede tega neprestano razburjamo – ne bi vedel, čemu. Za družbeno strukturo, ki jo imamo, je to normalno.

Vidim streho, ne neba

Tretji element, ki prispeva k draginji, je naše kratkoročno zidarsko obzorje – vidimo do strehe, ne pa čez. Skoraj dnevno beremo o slovenskih občinah, ki “morajo” (!) porabiti evropski razvojni denar, saj bi bilo res škoda, če ga ne bi, mar ne? No, in tako vsaka občina postavi po nekaj krožišč s priročnimi spomeniki; sezida ali obnovi kako zgradbo, kulturni dom ali raketno izstrelišče, odvisno od tega, koliko evropskega denarja mora zapraviti.

Vsi smo zadovoljni, trepljamo župane po ramenih in si mislimo, kako smo nategnili te trapaste Evropejce.

Poglejmo primer Cukrarne, katere obnova bo stala 18,2 milijona evrov in bo postala “tovarna kulture”. Zgradba bo nedvomno prekrasna in zgrajena za razvojni evropski denar, tako kot vsa krožišča po Sloveniji, problem pa bo nastopil kako leto ali dve po odprtju – z vzdrževanjem in vsebino. Če gradnjo plača Evropa, kdo bo plačal vzdrževanje in obratovanje? Ahm.

Da ne boste rekli, da niste bili opozorjeni: razvojni denar bi moral iti predvsem v vsebine, ne v zidove. Kajti vsebine in izdelke lahko prodamo celemu svetu, zidovi bodo padli le na nas.

A naš slovenski um čisto zares meni, da zadostuje, če zgradiš stavbo, vsebine bodo prišle kar same. To je mentaliteta, ki je še vedno tako navdušena nad materialnim, da bi cel dan buljila v televizor, četudi ne bi bil prižgan.

Trgujmo z diamanti

Četrti element naše draginje bo treba razložiti bolj počasi, ker, menim, se ga sploh ne zavedamo.

Enkrat lani sem se v New Yorku izgubil in v neki stranski ulici obstal v čudu: gruča ortodoksnih Judov je zavzeto govorila po telefonu, videti je bilo kot borza na prostem. Pozanimal sem se in trgovali so z diamanti. Na prvi pogled je videti preprosto: v telefon zavpijete, da daste milijon, pa dobite milijon, in denar teče v vaše žepe – zakaj tega ne počnejo vsi? Zakaj ta pravzaprav majhna skupina ljudi trguje z dragimi kamni že stoletja, kako, da se tega ne poloti kdo drug, saj gre za Ameriko, kapitalizem, svobodno pobudo itd?

Ker ti ljudje že stoletja svoj posel temeljijo na zaupanju in dani besedi. Kar pomeni, da imajo nizke obratovalne stroške.

Če bi se vam po žepu valjali diamanti in bi jih hoteli prodati ter bi prišli k meni, kako veste, da vas ne bom nategnil? Torej potrebujete več ocen. Kako veste, da se nismo zmenili? Boste z diamanti v žepih hodili po mestu? Najeli boste varnostnike. Se boste pogajali sami? Najeli boste odvetnike. Nazadnje boste prodali za milijon, ampak bo pol šlo za stroške.

Predstavljajte si, da trgujeta dva absolutna poštenjaka – ne potrebujeta nobenih varnostnikov, kontrol, drugih mnenj, odvetnikov, ničesar. Daš? Dam. Hvala!

Poštenost = denar.

Nižji so torej standardi poštenosti v neki državi, toliko dražja je za prebivalce.

Družbi se torej ekonomsko splača biti čim bolj poštena, posameznikom v njej, ki imajo dobra izhodišča, pa ustreza nepoštenost.

Slovenija je zelo draga država in postaja vedno dražja.

Kar pomeni, da večina prebivalcev še vedno meni, da jim ustreza nepoštenost. Mislijo, da državo nategnejo za več, kot ji plačajo – od kod ta zabloda, bomo pogledali naslednji teden.

Nategi in nategovalci

Kot sem že velikokrat zapisal, vedno smo bili pod tujimi gospodarji, torej imamo mentaliteto narejeno za parazitsko gospodarstvo. Imeti moramo nekoga, da ga nategujemo, in ta mora imeti neomejene resurse; v lastni državi pač nategujemo same sebe.

Več lahko preberete na portalu PlanetSiol.


3 KOMENTARJI

  1. Perfekten, aktualen prispevek avtorja, ki je zadel bistvo visokih stroškov, ki ni zaradi majhnosti Slovenije, ampak zaradi nategovalnega nepoštenja.

    Me zanima ali ima desnica konkreten program proti temu nepoštenju.

    Ali ima vsaj takšnega kot Hrvaška, kjer se nepoštenje le podira.

  2. Miselnost, da je molzenje države v določenih primerih dopustno, je izgovor, ki rodi nepoštenje še na drugih področjih.

    Kdaj bo tudi na tem področju jasna vizija in izvedba?

  3. Slovenija je nekoč imela avstroogrsko kulturo, zato smo Slovenci veljali za priden in pošten narod. Jugoslavija nam je dala, kar nam je lahko in vzela, kar nam je lahko. Rezultat se vidi v večdesetletnem zaostanku za Evropo in v moralnem in kulturnem prevzemanju navad iz krajev, ki se že od nekdaj ponašajo s svojim hajduštvom.
    V odnosu Slovencev do južnih narodov ni nacionalizma, so le problemi, ki nastajajo zaradi priseljevanja tistih tujcev, ki tudi v svojem okolju niso veljali za kulturno naprednejšo populacijo.
    Če povzamem: dogaja se nam Bronasti stražar, kot je komunistično uničevanje kulturnih sredin lepo opisal Branimir Čopić.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite