M. Mazzini, PlanetSiol: Socialni nateg

1

Prestavljajte si podjetje, za slovenske razmere sorazmerno veliko. Učinkovitost delavcev je seveda porazdeljena po normalni distribuciji.

Recimo, da imamo tri zelo sposobne na eni strani, na drugi tri skrajno nesposobne, vmes pa razdeljene vse druge. Nato vodstvo dobi idejo, da bi odpustilo tiste tri najslabše. Ti se upirajo, po pomoč se zatečejo tudi na cehovsko združenje.

Do sem je zgodba običajna, povsod po svetu bi jo lahko našli. A poslušajte nadaljevanje: kolegi skupaj z možnimi odpuščenimi sestavijo protestno izjavo, v kateri se sklicujejo na socialni čut: odpustiti je treba najboljše delavce, kajti ti lahko službo dobijo povsod, obdržati pa morajo najslabše, saj ti ne morejo nikamor in jih nihče noče. Pahnjeni bodo v bedo.
Kar sproži resno razpravo v kolektivu. Seveda, saj to je res! Kako se tega nismo prej spomnili! Odpustimo najboljše!

Bom povedal kar po pravici – ko sem izvedel za ta primer in bral kopije izjav in e-pošte, je bila moja prva misel: “Tej državi ni rešitve!”

Izgovori in javno mnenje

Prvo, kar moramo razčistiti: tisti, katerega glava je na tnalu, si lahko izmisli tudi najbolj privlečen izgovor, vso pravico ima do tega. A da potem tak izgovor posvojijo kolegi in se jim zdi odličen, je skrb vzbujajoče in kaže na posebno značilnost osnovnega programiranja (=mentalitete).

Drugo: v slovenstvu je svet stalen in nespremenljiv. Prva logična misel nas tako zaobide: če so nekateri ljudje v svojem poklicu izjemno slabi, mar ga ne bi zamenjali? Ah, kolikokrat sem slišal: “Če sem pa to študiral in toliko let zabil za študij! To mi daje pravico, da do konca življenja težim sebi in drugim!”

Tretje: razumljiva je želja kolektiva, da bi odpuščali najboljše – s tem bodo tisti, prav dobri, nenadoma postali odlični, oni zadostni pa si mislijo, ojej, če zdaj odpustijo slabše od nas, postanemo mi najslabši in smo naslednji na vrsti za odhod. Neverjetno pa je ozko zorno polje vseh zaposlenih: če gredo najboljši in pri naslednjem krčenju osebja spet najboljši in tako dalje, bo podjetje kmalu propadlo in bodo vsi nezaposleni, ne le trije najslabši?

Slovenski socialni refleks

Seveda je bil v izjavi omenjen socialni čut. Kadarkoli ga v naših krajih potegnejo na plano, se primite za denarnico, gre za jasen znak, da vas hočejo nategniti. Problem je v tem, da množično nasedamo – izraz je za nas kot zvonček za Pavlovega psa, vsi mehki postanemo in denar kar frči, ponavadi za neumnosti. Ne pozabite, da so vladno letalo kupovali za prevoz ranjencev! Da so ob zagonu milijardne luknje, imenovane TEŠ, govorili o tem, da bo sicer nekaj sto rudarjev ostalo brez dela in se bo morali prekvalificirati. In ko so prejšnjikrat dokapitalizirali NLB in NKBM, je predstavnik vlade v isti sapi poleg “konkurenčnosti slovenskega gospodarstva” omenjal tudi “socialno pravičnost”. Resno.

Pogosto se sklicujemo na Skandinavce in njihovo socialno pravičnost. Pojdite na sever in poskusite tam predlagati nekaj milijardno luknjo namesto prekvalifikacije nekaj sto delavcev ali odpuščanje najboljših po podjetjih. Z veseljem bom prebral vaša poročila.

Egalitarnost

Smo družba skrajne egalitarnosti, ki nam jo omogoča negativna selekcija. Torej je normalno, da najbolj sposobne odpustimo. Naj si najdejo poklic, v katerem bodo nesposobni in nesrečni, skratka, morajo se normalizirati.
A kaj, za vraga, ima s tem socialni čut?
Ne boste verjeli: nič.

Očitno smo Slovenci pomešali povsem ločene zadeve in ogromno ljudi sploh ne ve, kaj je socialni čut. Čas je, da razložim osnovne pojme in ker je po tujih uradnih podatkih večina slovenske populacije funkcionalno nepismene, morajo biti osnove podane v sličicah.

Več lahko preberete na PlanetSiol.


1 komentar

  1. Odličen prispevek, ki odkriva vzroke gospodarskega zastoja.

    Kljub temu pa ga ni posploševati na vse, ampak na vlado in še nekatere, ki mnoge zavajajo sebe in še druge.

    Avtor odpira nujnost pozitivne sprotne selekcije, ki se ne bo dogajala šele takrat, ko nastanejo velike negativne posledice, ampak že sproti, ko se še da pomagati, da ne pride do škodljivih posledic.

    Kako sproti preprečevati škodljive odločitve?!

    Imamo vzpostavljen sistem, ki to preprečuje?!

    Čakanje na volitve je neumnost in neodgovornost!

    Možno je vzpostaviti sistem delovanja, ki preprečuje nesmisle in nesmiselne škodljive posledice!

    *

Comments are closed.