M. Mazzini, PlanetSiol: Slovenski obrambni zidovi

3
192

Predstavljajmo si, da bi na govorniški oder stopil človek, ki bi predstavil strategijo izhoda iz krize (če uporabim to že osladno formulacijo) in bi bila ta celo možna in verjetna. Spreletel bi nas strah – o, ne, sprememba! V širokem razmišljanju bi se počutili kot lupina na odprtem morju, saj ga nismo navajeni. Tla bi se nam spodmikala, dokler anonimni odrešitelj iz občinstva ne bi prekinil neprijetnega občutka in zavpil: “Čakaj, čakaj, mar ni bil njegov praded partizan/domobranec …” in v trenutku bi bili spet na varnem terenu preteklosti.

Po stopnjah bi odzivi iz občinstva šli nekako takole:
1. Govornikov ded je bil partizan/belogardist!
2. Itak mu govore piše Kučan/Janša!
3. Pa še vejico je pozabil!

Naši obrambni zidovi

Recimo, da se pojavi problem, ki zahteva širše razmišljanje. Prvi obrambni zid, za katerega se umaknemo, je pobeg v preteklost, druga svetovna vojna vedno prav pride, a možnosti je obilo, saj živimo v majhni skupnosti, kjer vsak pozna vsakega za nekaj generacij nazaj. Tovrstna obramba je celo družbeno sprejemljiva in hvaljena – ljudje dejansko odobravajoče kimajo, če nekdo potegne na plano svoj časovni stroj in nas prestavi v varno preteklost.

Če preteklosti ni na voljo zadosti ali je problem res pereč, posežemo po drugem obrambnem zidu, višji sili. Itak za vsem stoji Kučan, Rode, Janša, kdorkoli že, in nič ne moremo storiti, torej nima smisla sploh razpravljati, kaj šele ukrepati.

Žled

Poglejmo recimo zadnjo večjo novico v teh krajih, žled kot naravno katastrofo: polomljena drevesa, obilje lesa, hkrati uničena predelovalna industrija, skratka, pravi trenutek za široko usmerjeno debato, kaj moramo storiti in kako. Za strategijo, torej.
Namesto tega smo najprej dobili članek o tem, da drevesa ječijo ne zaradi ledu, marveč zaradi povojnih pobojev, ki je izzval obilo razpravljanja (preteklost, prvi obrambni zid). Za tem je eden bolj deljenih in komentiranih člankov na Facebooku postala teorija o tem, da je žled v resnici napad Nata na Slovenijo s pomočjo kemičnih izpustov letal (zarota, drugi obrambni zid).

Ljudstvo se je angažiralo, živo sodeluje v debatah o ječanju žrtev in škropljenju letal, na koncu dneva utrujeni in zadovoljni umaknejo prste s tipkovnic z občutkom, kako zgledni aktivni državljani so; nihče pa se nima časa ukvarjati s strategijo in prihodnostjo slovenskega lesa in lesne industrije. Mi ne pogledamo proč, mi pogledamo v malenkost.

Ko bodo zaradi neukrepanja lubadarji pojedli še zdrave dele gozda, bodo krivi duhovi padlih partizanov, ki jim bo sledil geotermični udar ruskih satelitov.

Upajmo le, da zadnji Slovenec ne bo pozabil kake vejice v oporoki, napisani v jeziku, ki ga ne bo nihče več razumel.

Varna agresivnost

Na spletnih forumih in v medijih divja besedna vojna po prvem in drugem obrambnem zidu. Kaj pa se zgodi, ko se nasprotnika srečata v živo, iz oči v oči? O, vljudna in prijazna sta, na videz ni večjih prijateljev. A agresija pač nekam mora, le najti mora zadosti varno obliko, da je zasebno sprejemljiva. Ne sme postati izraz čustev, marveč strogo objektivne znanosti. Najti mora ovinek, nevtralen teren, kjer lahko letijo batine.

Naš ring se imenuje slovenska slovnica.

Črkovna vojna

Ko so se sploh začeli zametki tega, da so Slovenci začeli razmišljati o sebi kot o narodu in je bil čas za široka vprašanja, smo se sprli o tem, “Al prav se piše kaša ali kasha”, skratka, izbruhnila je črkarska pravda. Tako smo pripravljeni dočakali revolucionarno leto 1848, čez 50 držav je zagorelo in tudi slovenski kmetje so obračunali z zadnjimi graščaki; v Ljubljani pa je meščanstvo proslavilo revolucijo s slavnostno predstavo v gledališču. Tako kultivirani so ljudje naše pisane besede.

Od tistih časov se neverjetno veliko Slovencev ukvarja s slovnico, česar ne bi pričakovali glede na splošno stanje rabe slovenščine, ne na političnih odrih in ne v medijih. Videl sem kariere, ki jih je zadušila lastna nesposobnost, da jim je nazadnje ostalo le še slovničarjenje. Pa veliko ljudi, ki so se raje ukvarjali s popravljanjem tujih vejic kot lastnega življenja.
Dopisujem pravilo, ki verjetno velja tudi drugje: bolj ste v političnem spektru na desni, slabše znate uporabljati jezik, na katerega prisegate.

Teorija osebnih srečanj

V tej kolumni ne govorim o lektorjih in lektoricah, ki opravljajo svoje delo in so nujni ustvarjalni del nastanka vsake pisne vsebine; po športni primerjavi so to pač nogometaši, ki igrajo na terenu; govorim pa o tistih prirastkih kavča, ki le gledajo in se na vse spoznajo.
Prvič sem pojav amaterskega slovničnega terorizma opazil po celovečernem filmu Sladke sanje, za katerega sem napisal scenarij in je, kot mi je znano, prvi dregnil v slovenski filmski kult matere. Še precej časa so me na cesti ustavljali mamini sinovi in mi povedali, da sem tam in tam, v tej ali oni knjigi, pozabil kako vejico ali narobe sklanjal. Niso upali govoriti o tistem, kar jih je bolelo, torej o lastnem odnosu do matere in lastnem življenju, svoj bes na prinašalca slabih novic so spravili v “dobronamerne” slovnične pripombe.

Pri kolumnah velja isto – prizadeti ne reagirajo na tisto, zanje boleče pisanje – takrat se le zapomnijo in nabrusijo nož. Čakajo. Prej ali slej zagledajo napako in takrat zamahnejo.

Povzetek: če na moje mnenje nimate sporočiti drugega kot manjkajočo vejico, potem se mi ne oglašajte. Pojdite v fitnes na boks vrečo, bo bolj zdravo. Hvala.

Slovenska slovnica je torej varen način za izražanje čustev. Do zdaj sem mislil, da pari, ki se po veselici umaknejo v okoliško grmovje, gredo opravljal biološke potrebe, zna pa biti, da le debatirajo s posebnostih četrte sklanjatve (sms-poročilo pozneje: “Pričakovala klicaj, dobila vejico.”).

Oziroma v grmovju verjetno še ni slovnice. A ko so zadosti dolgo poročeni in jih razžre naveličanost, nenadoma slovnica postane najpomembnejša tema.

Ne dvomim, da je pri nas zadosti ljudi, ki so sposobni širokega razmišljanja in bi zmogli povedati marsikatero pametno – a se ravno zato ne bodo podajali na obrambne zidove preteklosti, zarot in slovnice, kjer še največji modrijan vsaj izpade, če že ne postane, bebav. Kot pravi pregovor, pametni pač odnehajo. Naše debate so torej močno orodje negativne selekcije.

Slovenija je v veliki zamudi glede diskusije na spletu: anonimnost ne bo obrodila sadov in čas je za debatni klub z avtenticiranimi imeni in priimki. Če se ne upate podpisati pod svoje mnenje, že ne more biti veliko vredno. A zaradi naših obrambnih črt bo treba tovrstne forume še dodatno opremiti: opomin pred izključitvijo za tiste, ki bodo tonili v preteklost, razpredali o zarotah in težili s slovničnimi malenkostmi.

Skratka, končno potrebujemo debatno središče, kjer bodo stavki v prihodnjem času.

Več lahko preberete na portalu PlanetSiol.


3 KOMENTARJI

  1. V tem prepisu Mazzinijve kolumne je izpuščen odstavek o dvornem norčku, ki karaterizira Mazzinija.

    ” Prvo, kar se spomnim, je oseba iz enciklopedije dvornih norcev – človek, ki je francoskemu kralju povedal nekaj tako smešnega, da je dvor komaj preživel napad krohota, in ga je kralj takoj najel za glavnega zabavljača. Problem je bil v tem, da je ta človek vedno povedal isti stavek (zgodovina ga ni ohranila), ne glede na situacijo.”

    Dvorni norček francoskega kralja je povedal vedno isto šalo, Mazzini pove vedno isto morlano pridigo, ki jo sprva bereš z zanimanjem , ko se to moraliziranje iz kolumne v kolumno ponavlja, ne moreš več. Kot je dvorni norček poosebljal duhoviteže, tako Manzzzini pooseblja vse moralizatroje sodobne dobe. Če je bil čas, da so dvorni norčki prišli iz mode, je tudi čas, da se moralizatorji umirijo, ker ne prinašajo nobene nove kvalitete v družbeno živlejnje.

  2. mar ni bil njegov praded partizan/domobranec
    ===================
    Tu se pa moti Mazzini. Če je bil partizan bi bilo vse vredu. Če bi bil domobranec, pa bilo konec vsega.
    Ne tole vse v isti kup metat. Še vedno je kljub pokolu, kljub amnestiji, kljub izgonu v tujino, še vedno krvoločni sloveniji ni dovolj. Hoče še!

  3. Avtor marsikaj zanimivega pove, vendar pa bi želel, da ne ostane ujetnik negativnih, nerešenih primerov, ampak da ponudi vselej tudi izhod, ki omogoča duhovno in materialno rast.

    Skratka, v negativnem elementu pripovedovanja je močan, medtem, ko se pozitivnega izogiba, pa ne vem zakaj.

    V moralni in gospodarski krizi je potreben zlasti pozitiven element, ki izniči malodušno zmedo in razjasni zdravorazumsko videnje in ukrepanje.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite