M. Mazzini, PlanetSiol: Slovenijo lahko reši le smeh

12

“Kje je rešitev?” je najpogostejše vprašanje, ki ga dobivam, odkar pišem kolumne o slovenstvu. “Pojma nimam,” je moj odgovor.
Nato pa se je oni dan zgodilo nekaj, kar bi, mogoče … Hm … Lahko pomenilo luč na koncu predora ali vsaj pristajalne steze.

Polet v dekompresijski komori

Ko se po vsaj nekajtedenski odsotnosti vračate v Slovenijo in prestopate na Adrijino letalo, morate vedno vzeti slovenske časopise, ki vam jih ponudijo. To namreč ni branje, marveč dekompresijska komora, s pomočjo katere se v uri ali dveh poleta privadite na čisto poseben način razmišljanja. Če tistih nekaj ur ne izkoristite, vas lahko na domačih tleh pokonča šok. Čudnih informacij, ki jih ne boste navajeni, bo preprosto preveč. Domačini so seveda prilagojeni, posvojili so to razmišljanje, zato vam ne bodo mogli pomagati.

Čisto vsakič, ko na letalu odprem slovenski časopis in preberem naključno izbrano novico, mi možgani kar poskakujejo in večino poleta porabim za doumevanje tega, kar je domorodcem samoumevno. Če moramo pred odhodom na Dunaj pustiti trebuh zunaj, moramo pri vrnitvi v Slovenijo odložiti svoje možgane. Po nekaj dneh se slovenskim novicam privadim in njihovo norost opazim le, ko iščem snov za kolumno.

Konkretno: razprem Dnevnik in berem o propadu še ene slovenske blagovne znamke, Armal. Delavci nočejo pasivno sprejemati žalostne usode, odločili so se za delavski odkup. V tistem trenutku sem že stiskal časopis in v sebi vzklikal: “Bravo!” Potrebujejo dva milijona evrov in obrnili so se na občino in gospodarsko ministrstvo, kjer pa, kot piše v članku, “se skrivajo za birokratskimi izgovori”. Nočejo jim namreč dati 100 odstotkov zneska in zahtevajo, da delavci vložijo vsaj nekaj svojega denarja. Kar seveda bodoči lastniki ostro zavračajo, saj “od delavcev, ki ne morejo vedeti, ali projekt stoodstotno pije vodo, pa tega ne morejo zahtevati”.

Tukaj so mi možgani že šklepetali. Sumil sem, da ne zaradi turbulence.

Gremo še enkrat:
1. Delavci bi odkupili podjetje.
2. Plača naj ga država.
3. Svojega denarja ne bi dali, saj niso trapasti: kdo pa jim jamči, da bo podjetje uspešno?

To se v Sloveniji imenuje delavski odkup.

Prav čutil sem, kako sta mi možganski polovici krenili na sprehod čez most: leva na desno, desna na levo, pa malo sem, malo tja.

Gremo znova:
1. Delavci ne verjamejo v lasten projekt.
2. Milijone naj zato dajo davkoplačevalci. Če nočejo, gre za “birokratske izgovore”, ki so vsega prezira vredni.
3. Če bo zadeva uspešna, bodo pokasirali delavci (novi lastniki), če ne, bodo izvedli nov delavski odkup (= denar bodo spet dali davkoplačevalci). Vsakič, ko bo podjetje propadlo, ga bodo znova delavsko odkupili.

V čem je torej razlika med slovenskim tajkunom in delavcem iz Armala? Oba bi kupovala podjetja z davkoplačevalskim denarjem in brez lastnega tveganja.
V čem se ti delavski odkupi po slovensko razlikujejo od neprestanega državnega reševanja izgubarjev, razen po imenu? NLB ali Armal, to je zdaj (večno) vprašanje?

Slovenski mediji

Najbolj neverjetna pa sta slog in duh članka – suhoparno poročanje, kot da bi šlo za povsem običajno in normalno zgodbo. Novinar je celo rahlo ogorčen, torej nedvomno na strani novih lastnikov. Segel sem po konkurenčnem časniku Večer. Tam je ogorčenje še bolj jasno, saj časopis izhaja v mestu, kjer domuje tudi Armal. Že v podnaslovu piše, da ne morejo dobiti dveh milijonov, saj: “Država jih obravnava kot vse podjetnike.” Eee … Oprostite, kako pa? Če ste delavec, potem lahko dobite dva milijona takoj ali kaj? Pred leti ste rekli, da ste tajkun, pa so milijoni padli, zdaj pa smo se vrnili v Titova sedemdeseta in morate reči, da ste delavec, preden se odpre trezor? Sem mar v članku ujel tudi lokalni pridih, ogorčenost, češ, država (= Ljubljana) zatira nas, periferijo?

Pazite na zorni kot članka: nekdo hoče davkoplačevalske milijone na lepe oči in mediji so samodejno na njegovi strani, češ, borec proti državi je. Pri nas država nima nikoli prav, ker je pravni sistem seveda tujek, ki ga je vedno namestil Okupator. In zato je pri nas tako malo dobrih novic, saj je tudi uspešno blokiran dostop do davkoplačevalskega denarja brez lastne odgovornosti prikazan kot velika krivica.

Slovenske zgodbe običajne norosti

Ponavadi sem se v dekompresijski komori med privajanjem na slovenske zgodbe običajne norosti zgražal, tokrat pa sem se začel na glas krohotati.

In glejte, pomagalo je!

Živo sem si predstavljal tiskovno konferenco, kjer predstavnik Novega Armala pripoveduje o načrtu lastnega odkupa s tujim denarjem, novinarji pa resnih obrazov poslušajo, kimajo in pišejo.

Mar mora biti tako?

Nikakor!

Si predstavljate, da bi se neki novinar začel na glas krohotati in da bi smeh napolnil dvorano? Človek na odru bi zastal in biologija zahteva, da bi ga napolnil sram zaradi tega, kar govori.

In sramu nam manjka.

Si prestavljate, da bi se novinarji krohotali, ko so Bavčar, Šrot in preostala družba razlagali svoje nebuloze? Da bi se kamere stresale od smeha, mikrofoni majali in bi zraven tistega resnega obraza, ki nam laže, stala novinarka, ki bi stiskala skupaj kolena od krohota?

Kako lahko novinarji ostanejo resni ob slami, ki jo na odstopni tiskovni konferenci trosi minister Stepišnik? To je vrhunska komedija! Toliko neumnosti, vrednih posmeha in sramote, že dolgo nisem prebral na kupu. Novinarji pa o tem resno poročajo (“Za moj odstop so krivi komunisti!”), spletni komentatorji resno komentirajo – smejmo se tej razstavi pritlehnosti, končno!

Katerikoli primer vzamete, saj to je burleska! Se spomnite guvernerja Kranjca, odgovornega za čuvanje bančnega sistema, ki je ob nastopu funkcije solil pamet o vsem vsakomur, celo o tem, kakšne filme moramo snemati? Med deljenjem nasvetov so mu izpraznili banke, on pa je medtem izbiral dopust, da ga je lahko unovčil ob odhodu v pokoj. Kakšen bizaren lik! Še bolj bizarno je to, da te pojave jemljemo resno. Če že njih ni sram, bi moralo biti sram nas, in to dvakratno, prvič zato, ker take volimo, drugič zato, ker jih resno jemljemo.

Bizarnost na kubik pa je v dejstvu, da bi, če bi upokojenec Kranjc zdaj sklical tiskovno konferenco o cepljenju las in atomov, novinarji pritekli z resnimi obrazi in napolnili medije z njegovimi nasveti – nihče pa ga ne bi vprašal o bančni luknji, recimo.
Če bi se smejali že zdavnaj, bi bilo danes v Sloveniji vse drugače. Se spomnite politika, ki so ga zalotili pijanega za volanom, pa je sklical konferenco in razlagal, da gre za politično zaroto?

Kateri novinar lahko take neumnosti prenese resen?

Očitno le slovenski.

Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali

Naslov knjige Slavenke Drakulić ni povsem točen; bolje bi bilo takole: ker smo se smejali, smo preživeli komunizem. Tisti, ki smo te čase doživeli, lahko povemo, da so fosili za prižnicami postali tako smešni, da so se ugreznili na smetišče zgodovine.

Komunizem smo preživeli, ker smo imeli občutek (samo)ironije, rani kapitalizem nas bo ugonobil, ker ga jemljemo resno. Slovenija je zašla v težave ravno zato, ker se jemljemo preresno (popek sveta, druga Švica, nova Silicijeva dolina, strokovnjaki za Balkan …).

Več: Planet Siol


12 KOMENTARJI

  1. Mazzini je spet napisal dober tekst. Škoda, ker pravi, da piše o Slovencih, ko pa so psihološki profili postali tipično balkansko-socialistični. Torej velik delež Slovencev je prevzel to mentaliteto.

    Misel takega človeka je: “Državo je treba izčrpati”. Vsak se počuti prikrajšanega od države, premalo plačan s strani države. Hkrati podpira državno vodeno gospodarstvo ( centralno plansko vodeno, mafijsko vodeno, podmizno, tajkunsko, samoupravno), ker se boji pokazati svoje delo in talente na odprtem, svobodnem trgu in ker misli, da še vedno lahko bolj lagodno živi z državno plačo in dodatnimi malimi izčrpavanji, nategi, krajami, blefiranji.

    Mazzini pravilno ugotavlja, da ti ljudje nimajo SRAMU. Sramu nimajo psihopati. Ki nimajo tudi občutka krivde. Tudi nasmejati se niso sposobni svojim napakam. Kdaj si bomo priznali, da to državo vodijo osebnostno moteni ljudje. Pa ne samo to, podpira jih tudi večina družbe, ki so prav tako osebno moteni: socialistični psihopati. Do zadnjega bodo parazitirali državo in povzročali da država z večjimi davki parazitira edine ustvarjalne delavce, ki jih je vedno manj, kajti ustvarjalni in podjetni delavec ( pridni delavec) v socializmu izumira zelo hitro. Zato družba hitro tone v veliko revščino.
    Če imajo normalne družbe majhen procent psihopatov in večino teh psihopatov v zaporih. Je pri nas ravno obratno. Večina državljanov je zajedalskih psihopatov, hkrati pa še večinsko ( demokratično) obvladujejo vso državo in nenazadnje tudi vsako podjetje in družino, kajti v socialistični državi je poseg države v vsako poro gospodarstva in vsako poro družbe megalomanski.

    • Človek bi pričakoval, da se boste po letih objavljanja enakih komentarjev (manter, vzorcev, molitev) odselili iz legla socialistov (mafijcev, psihopatov, lenuhov). A vas prosti trg v tujini ne mara?

      Glasba na Radio Ena je manj dolgočasna od vaših komentarjev, pa je poden od podna.

        • Samo, če se jih ni dalo zazidat v kakšno jamo 😉

          Pavlu samo predlagam, ker me skrbi za njegovo zdravje, saj se dnevno sooča z nešteto paraziti, birokrati, mafijci, lenuhi, zaslepljenci in še kaj. Človeku mora biti res hudo, da dnevno žali in podcenjuje 80% procentov Slovencev (njegova številka).

  2. Posledice zgodovinske polomije in njeno uničujoče razmišljanje, se nas še kar drži.

    Zgodovinska polomija NOB za slovenski narod, ki je zasužnjila slovenski narod z uničevalno miselnostjo na vseh področjih življenja, pomorila in onemogočila intelektualno in gospodarsko elito in svobodo pozitivne misli, vnesla razmišljanje, ki je v nasprotju z življenjsko logiko in v prid privilegirancem, ki zagovarjajo pogubno razmišljanje in ravnanje za duhovni in materialni razvoj posameznika in slovenske skupnosti.

    Brez napotitve na življenjsko praktično izobraževanje v duhovno in življenjsko normalne evropske države, kjer bi se naučili abecede uspešnega življenja in gospodarjenja, ne bo pravih pozitivnih premikov.

  3. Sicer se bomo še naprej oklepali razkrojevalne miselnosti, ki nas bo duhovno in materialno siromašila in nam povzročala, zlasti mladim, nepotrebne življenjske travme.

  4. Naslovna misel je zanimiva in v bistvu točna. Težava je v tem, da je zdrav smeh in humor doma tam, kjer je razum, vsaj preblisk razuma. Torej bi naslov lahko prevedli v Slovenijo lahko reši le razum. Tu pa nastopi več težav. Prvič, razuma se ne da kupiti v Šparu. Drugič, razumske odločitve ne vključujejo čustev, zato bi pripeljale (če bi bile politično možne) v enoumje in enostrankarstvo. Odločitve volilnega telesa so pretežno čustvene. Tretjič, v družbeno-političnih zadevah ni in nikoli ni bilo humorja. Humor in smeh sta tu v službi sproščanja frustracij, zato je v težkih političnih razmerah več političnih vicev. Mazzinijevi zapisi in “analize” družbene stvarnosti so prvenstveno duhoviti, kot taki pa so lahko le površni in stereotipni. Služijo psihični razbremenitvi posameznika, pomagajo, da se vsaj za trenutek počuti bolje. S tem pa služijo bolj ohranjanju statusa quo, kot spodbujajo k spremembam, torej imajo vlogo dvornega norca, podobno kot Radio ga-ga. Ne bi smeli pozabiti, da je Mazzini umetnik, ne politik ali družbeni analitik.

    • Vaš zapis mi ne deluje logično. Drugi stavek se mi zdi polovičen. Mislim, da bi bilo bolj prav:
      “Težava je v tem, da je zdrav smeh in humor doma tam, kjer je razum, vsaj preblisk razuma in kjer so čustva vsaj približno urejena.”
      Ta stavek se sedaj tepe z nadaljnjo izpeljavo.

    • Žal se ne morem strinjati z vami. Čustva in smeh se izključujeta (razen čustva ugodja). To pa ne pomeni, da človek, ki se smeje, nima urejenih čustev, le takrat, ko se smeje, jih ne potrebuje. Če vzamemo banalen primer človeka, ki mu spodrsne na bananinem olupku, je to smešno samo, če smo kot gledalci brezčutni. Če upoštevamo, da se pri tem človek lahko poškoduje, neha biti smešno (celo v risanki). Tako funkcionira humor.

Comments are closed.