M.Mazzini, PlanetSiol: Prazni, ki so

Prazniki se končujejo in tisti, ki menijo, da je največ samomorov ravno te dni, se bodo počasi oddahnili.

Opozoriti pa jih moram, da novejše statistike kažejo drugačno sliko – najbolj smrtonosni so ponedeljki, ubija torej vračanje v službo (verjetno je šok pač prekinitev rutine, ki lahko vedno vodi do oživljanja ali ubijanja, odvisno od človeka in njegovega stanja).

Izhodišče za današnje pisanje je bilo vprašanje Aleša Čerina na Facebooku o pravzaprav čudnem izrazu za dela proste dneve – praznik, torej dan, ki je prazen. Pri drugih narodih večinoma govorijo o počitnicah, svetih dnevnih, slavjih, zabavah … in tudi Slovenci smo imeli podoben izraz, ki je ostal samo še v frazi “petek in svetek”, v vsakdanjem življenju pa svetka ne uporabljamo več. Ostal nam je praznik. V starejši literaturi ga še najdemo, ampak kot za večino pomembnih temeljev slovenstva so očitno tudi za svete dneve v 19. stoletju začela veljati druga pravila – postali so prazni dnevi.

Kdor ne dela fizično, je kriv!

Ravno prejšnji teden sem omenjal krivdno nevrozo, ki sta jo pri Slovencih ugotovila Ringl in Trstenjak: neprestano moramo dajati vtis, da delamo, drugače se počutimo krive, torej nevrotično nesproščene in izgubljene. V 19. stoletju so Slovenci seveda množično fizično garali in glej, ravno, ko se je vsaj del prebivalstva lahko začel izobraževati in je nastajalo meščanstvo, je hkrati nastal tudi kult fizičnega dela, ki so ga s svojim pisanjem in govorjenjem lahko utemeljili le tisti, ki jim ni bilo treba več biti fizikalci. Kako so se morali počutiti krive, ker so bili izobraženi in rešeni tlačanstva!

Za tistega, ki fizično gara, to ni kult, marveč muka. To nadlogo, kot jo pojmuje že Biblija, lahko hvalijo ravno tisti, ki imajo ljubi čas po cele dneve tipkati spletne komentarje in katerih roke očitno niso tako žuljave, da ne bi zadele tipk.

Dnevi, ko ni treba delati, so tako za Slovence s krivdno nevrozo izgubili svojo svetost, postali so prazni dnevi, izgubljeni in brez smisla.

Gospodar nam je dejal: “Počivaj!” in mi nismo vedeli, kaj bi s seboj. Če so vaše kulturne in duhovne potrebe zakrnele, potem so trenutki brez dela polni groze.

V nekih drugih časih in krajih, recimo pri starih Grkih, je bilo drugače: tam so za dela proste dni uporabljali enak izraz kot za šolanje, učenje, ker so menili, da se bo človek, ko se otrese fizičnega dela, posvetil izobraževanju, razmišljanju, umetniškemu in duhovnemu razvoju. Ti časi so očitno minili.

Sploh pri nas. Za življenje v egalitarni družbi negativne selekcije je najpomembnejši videz, saj nas okolica neprestano nadzira. Ker se jih ne vidi, so dovoljene prazne glave, ne pa tudi prazne roke.

Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo

Krivdna nevroza in zapovedan počitek sta seveda trčila in povzročila cel kup prilagoditev. Najbolj smešna se mi je vedno zdela tista nedeljska, za katero sploh ne vem, ali še obstaja. Ljudje so na radijskih postajah naročali glasbene čestitke svojim bližnjim, ki so se obvezno začele z: “Naj za trenutek odloži svoje delo …”

Hej, kaj je treba delati človeku, ko ima rojstni dan, ob nedeljah (grešnik!) in še med kosilom? Kakšna strašna hipokrizija. Veste, tako smo delavni, da še ob praznikih nismo prazni!

Zahodna civilizacija

Razširimo obzorja, kot bi rekla ena mojih rednih bralk, in poglejmo zahodno civilizacijo v celoti. V renesansi se je zgodila individualizacija in danes si fevdalnega sveta ne moremo več dobro predstavljati: sveta, ki bo vedno nespremenljiv, v katerem ima vsak svoje večno mesto in v katerem je vse vnaprej določeno. (Socializem ga je poskušal spet vzpostaviti – ista oblast za vedno, a prav tako tudi službe … Propadel je, kar še danes mnogo ljudi obžaluje.)

Človek je izgubil stalnost in dobil več svobode; odtrgal se je od množice in postal posameznik v negotovem svetu. Naša biologija se seveda ni spremenila. Ko stopimo v družbo, poteka izjemno veliko nezavednega usklajevanja med telesi (celo hitrost refleksov se spremeni!) in naša telesa se združijo v začasno celoto. Eden najlepših občutkov je občutek sprejetosti in eden najbolj groznih občutek izločenosti.

V 20. stoletju so množični mediji začeli prenašati slike in zvoke naših teles in nenadoma smo obkroženi z njimi, ne s telesi, marveč z njihovimi posnetki. V zadnjem desetletju pa ima vsak od nas v žepu napravo, ki mu omogoča ogledovanje podobe drugih, četudi jih nikoli ni srečal. Naivneži mislijo, da so osebna prijateljstva in prijateljstva s Facebooka enaka ter da je druženje prek telefonov enako kot osebno, a svoje biologije ne moremo prevarati. Hoče biti združena, hoče vzpostavljati skupino, hoče pripadati.

In tako pridemo do prazničnih večerij, na katerih vsi udeleženci neprestano preverjajo mobilne telefone in so večerje skuhane zato, da so poslikane in poslane, za mizami sedimo zato, da prejemamo fotografije drugih miz, jemljemo hrano zato, da jo fotografiramo, in jemo, medtem ko gledamo, kaj jedo drugi. Darila dajemo za slikanje in primerjavo. Skratka, ujeli smo se v narcistično dvorano zrcal, kjer neprestano gledamo, a ničesar zares ne vidimo, kjer je vse na voljo, a nam nič ne pripada, kjer vse imamo, a nič nismo.

Več lahko preberete na PlanetSiol.