M. Mazzini, PlanetSiol: Postanete lahko vse, …

16

… kar vam prodajo

Pogosto lahko beremo o izobraževanju v Sloveniji in vemo, da 75 odstotkov populacije nadaljuje študij po srednji šoli, medtem ko jih je bilo pol stoletja le nekaj odstotkov.

Prenabuhlo šolstvo povsod opravlja več pomembnih funkcij: predvsem zmanjšuje število nezaposlenih, obenem pa zamika soočenje mladih z realnostjo in upa, da bo zamik trajal zadosti dolgo, da bo iz njih izpuhtela mladostna energija in bodo diplomirali kot sprijaznjene osebe srednjih let.

V mediteranskem svetu gre še za pomemben vpliv kulta matere, kjer izobraževanje ponuja dober izgovor za daljše bivanje doma in torej pomeni nekakšno podaljšano varstvo odraslih.

Slovenska posebnost je študiranje le zato, da lahko delate (napotnice in servisi), kar pogosto vodi do sovraštva nad izobraževanjem (“Takoj ko dobim službo, ne vzamem več knjige v roke!”). Hkrati je seveda normalno, da se je pri nas študiranje razširilo vsevprek, saj je slovenstvo skrajno egalitarna družba in nikakor ne prenese katerekoli oblike dejavnosti, ki ne bi bila za vse (Vsi smo pevci, glasbeniki, pisatelji … študentje.).

Za množico študentov mora seveda skrbeti množica profesorjev, kar glede na slabo pretočnost in zaprtost akademskega prostora vodi do varnih služb. Posebna slovenska značilnost je ločevanje duhov, saj je bilo šolstvo eden tistih sistemov, ki smo ga začeli deliti na “leve” in “desne”, torej “naše” in “vaše”, in zato v čim večji meri podvojili.

To vse vemo. Danes pa bi rad govoril o dveh stranskih učinkih razbohotenega študiranja, o katerih še nisem imel priložnost brati.

Nujna zdravila

Načrt je bil čisto enostaven: na poti proti letališču bi si spotoma priskrbel še nujno zdravilo. Seveda se je zapletlo: zdravila niso imeli ne v prvi, ne v drugi lekarni. “Ups,” sem pomislil, “so se vrnila tista socialistična leta, po katerih nostalgiki tako jokajo?” Lekarnarica je bila zelo prijazna. Pogledala je v zbirko podatkov in ugotovila, da imajo škatlico v neki lekarni blizu centra. Poklicala je in jo rezervirala.

V tisti lekarni je za pultom stala mlajša ženska in mirno sprejela recept. Šla do police, gledala, gledala, nato pa se vrnila in rekla: “Nimamo!” Začel sem pojasnjevati, da računalnik pač kaže še eno škatlico in res je začela tipkati, gledati (dejavnost, ki je zavzemala presenetljivo veliko njenega časa), nato šla do taiste police, gledala in se vrnila z “Nimamo!”. Razlagal sem, da je njena kolegica pred desetimi minutami klicala, a me je prekinila: “Nihče ni klical!”

Začela sva razpravljati, a trdno je ostala pri svojem: ni klical, ni rezerviral. Različno stanje v računalniku in na polici pa si je razložila s skomigom ramen.

Letala žal ne čakajo, zato sem se odpravil proti izhodu. Tik pred vrati me je spreletela misel, da načeloma v lekarni v izmeni ni ena sama oseba. Vrnil sem se za pult in vprašal, ali je poleg nje še kdo v službi. Pritrdila je, da z njo dela še kolegica. Prosil sem jo, ali lahko njo vpraša, ali je mogoče sprejela klic in rezervacijo.

Mladenka me je dolgo gledala, se namrščila in gube nad korenom nosu so napisale par besed (idiot, težak), nato pa je le šla v ozadje, od koder se je vrnila s sodelavko, ki je že od daleč mahala s tisto rezervirano škatlico.

Inteligenca

Med vožnjo sem razmišljal o inteligenci. Skozi zgodovino so jo poskušali opisati na zelo različne načine, a verjetno najbolj zadane naslednji opis: gre za sposobnost primernega ravnanja v nepredvideni situaciji. Če nekdo le prepisuje navodila z recepta na škatlico, ne moremo vedeti, ali je inteligenten ali ne; lahko bi bil tudi stroj.

Njegovo zmožnost doumevanja spoznamo, kadar se rutina razlomi. Da nekdo lahko dela v paru in mu ne pade na pamet preveriti, ali je obveznost ali klic sprejel njegov kolega, presega mojo empatijo. Skratka, naj se izrazim za stare računalniške mačke: lekarnarica je padla na Turingovem testu.

Razmišljal sem dalje: ko vstopite v določene prostore, pričakujete primeren nivo inteligence na oni strani pulta. Eden glavnih garantov pričakovanja je vedenje, da so morali ljudje opraviti toliko in toliko let šolanja, da vas v tem prostoru sploh lahko pričakajo.

Prvo, o čemer ne beremo prav pogosto: če 75 odstotkov populacije študira, je prišlo do devalvacije izobraževanja in se na nivo inteligence ne moremo več samoumevno zanašati. Ker so pač tisti, ki prej še osnovne šole ne bi mogli končati, zdaj to naredili zelo dobro. Tisti z nekdanjimi osnovnimi imajo zdaj končane srednje, in oni, ki so bili prej srednješolci, so zdaj univerzitetno izobraženi.

Povedano grobo, a verjamem, da dokaj točno: ločili smo izobraženost od pameti. Pri čemer svoje prinesejo še dodatni elementi: prvi je naše šolanje, ki bolj temelji na piflanju brez razumevanja in tlačenju koščkov namesto širše slike v mlade glave (zgodovinske vzroke preverite tule).

Drugi je naša prislovična egalitarnost, ki vedno bolj ceni in hvali konformizem kot ustvarjalnost. Napiflati pa se je neprimerno lažje kot razumeti.

Tretji pa je slovensko kadrovanje. V Ameriki dejansko lahko starši pač plačajo odlično šolanje, a trg potem presodi, kdo je sposoben in kdo ne. Pri nas zaposlovanje poteka prek znancev in prijateljev, zato je šolski papir pomemben le kot čep, ki zamaši usta tistim, ki bi sicer nergali proti negativni selekciji.

Skratka, izobrazba torej ni več merilo, na katerega bi se lahko oprli. Vedno moramo biti pripravljeni na vse. Kar že na občinskem uradu pomeni, da moramo na pamet znati vse zakone in pravilnike, da bomo lahko vprašali uradnika tisto, kar že vemo, saj nam tega sam od sebe zagotovo ne bo razlagal (ali celo ne bo vedel).

Sijaj v očeh

In še druga redko omenjena posledica: pisal bom o sijočih očeh. Pri čemer se seveda najprej spomnim onih, ki se vlečejo skozi življenje z ugasnjenim pogledom, se prekladajo pred računalnikom in se kot kupčki nesreče vlačijo po stanovanju.

Naj takoj priznam svoje lastno napačno sklepanje: mislil sem, da so pač rojeni taki, da jim malo manjka življenjskega ognja, in tu ne more nihče pomagati, vključno oni sami. Potem pa …

… je eden izmed njih dobil poletno delo v mehanični delavnici. Oči so mu zacvetele. S kakšnim žarom je razlagal o “mašinah” in ne vem čem, vse, kar je popravil, vse, kar so njegove roke zgrabile in usposobile. Do jeseni, ko se je moral vrniti na fakulteto. Oči so ugasnile, postava se je sključila, mlad starec se je s sklonjeno glavo oprijel knjig.

… je ena izmed njih dobila delo v slaščičarni, pomagala je kuharici. Kako z veseljem je pripovedovala o sladicah, pa o glazurah, kakšen sijaj v očeh! Jeseni spet šola in mrk.

Več lahko preberete na PlanetSiol.


16 KOMENTARJI

  1. Moram priznati, da sem imela precejšnje težave, ker po srednji šoli (ko sem “dobila” poklic) nisem hotela nadaljevati na fakulteti – imela sem pač “svoje načrte” in me tudi najvišje ocene niso prepričale, da bi jih spremenila. Jaz s tem nisem imela problemov – imeli pa so jih mnogi drugi (naj dodam: tudi kakšen duhovnik): “Kako da ne greš naprej? Se ti je zmešalo? Zakopala boš talente!” ipd.

    Danes imam(o) drugačne težave: otrok, ki bi po “vsej logiki” po končani srednji šoli “moral” v službo (ker – pošteno povedano – “ni za na faks”), bo rinil nekam na fakulteto (sicer ne ve še, kaj bi bilo tisto “pravo”, “zanj” …), “ker vsi gredo naprej”. In pa – resnici na ljubo: kje bo pa sedaj službo dobil, ko pa ima “tako žlahto, da mu ne more nič zrihtati” …

    • Gospa Marta,
      kako ste v vašem razmišljanju upoštevali dejstvo, da večina srednješolcev mora iti naprej zaradi študentskega dela … sicer ne dobi zaposlitve?

      • Oprostite moji ozkosti: na to nisem niti pomislila, ker v našem primeru to ne pride v poštev, saj bi vsak dodatni evro, ki bi ga (naš) otrok na tak način prislužil, imel precej opazen učinek: na znižanju otroških dodatkov … In ker je upravičencev do otr. dod. kar precej, se to na mesečnem oz. letnem nivoju kar pozna, tako da gre v našem primeru za paradoks in negativno stimulacijo: študentsko delo (oz. zaslužek od dela) ni zaželjeno. Otroci vedo, da morajo letnik narediti ob štipendiji, ki jo prejmejo. In ker jim pripada zgolj za prvo opravljanje istega letnika – nimajo izbire, kot da letnik opravijo ob roku.

        • Poznam primer fanta, ki je zelo dobro končal triletno šolo pa šel na tri plus dva, spet zelo dobro končal s tem, da je med šolanjem že delal … po končanem 3+2 se je vpisal na šolanje ob delu za zelo soroden poklic, ker ga delodajalec ni hotel, veerjetno je bolj pravilno ni mogel, zaposliti.

          Mislite, da je to osamljen primer?

          • Jaz pa poznam primer fanta, ki je po neuspešnem prvem letniku faksa pavziral. Medtem je delal pri delodajalcu (redna zaposlitev). V tem času je opravil manjkajoče izpite in se nasledjo jesen vpisal v naslednji letnik. Posledica: ker je imel v preteklem letu dohodke, ni bil upravičen do štipendije (in niti do subvencioniranega stanovanja). Ker ni imel štipendije, je med šolskim delom delal preko študenta (in vmes redno študiral), saj ga starši niso mogli financirati. Letnik je uspešno opravil, toda ker je tudi v tem letu imel prihodke (od štud. dela), tudi v tretjem letniku ni bil upravičen do štipendije. Itd.

            Doštudiral je – in se zaposlil pri delodajalcu, ki mu je omogočal študentsko delo (opravljal je dela, ki niso imela nič skupnega z njegovo izobrazbo oz. smerjo), vendar: kot s.p., torej: na lastno odgovornost, plačan glede na opravljeno delo, z vsem rizikom glede bolezni ali poškodb …

  2. Res zanimivo in poučno.

    Izobrazbeni nivo v družbi se je izrazito povečal.

    Rezultat tega pa je:

    – razvrednotenje vrednot
    – zdrava življenjska logika in zdrava pamet sta nazadovali
    – ni delovnih navad, malo je podjetniškega razmišljanja
    – izobraževalo se je mimo potreb
    – primanjkuje tehničnih poklicev, družboslovnih pa je mnogokrat preveč

    Torej ne drži, da je izobrazba porok razvoja.

    • Pišete: “… družboslovnih pa je mnogokrat preveč”

      In kot v posmeh temu je letos na fakultetah za vpis razpisanih še več družboslovnih in manj naravoslovnih (tehničnih) mest – tako sem zasledila (na MMC-ju), ko je razpis izšel. Toda ko sedaj brskam po tej informaciji (številčno razmerje) – je poniknila. (Verjetno sem imela privide – tako je to pri nas …??)

  3. Sicer smo pa alpska srednjeevropska država, saj imamo le 30 km morja medtem, ko segajo Alpe v dolžino naše države cca 200 km.

  4. Glavnina od nas ne ve več tega, da je vsako pošteno delo častno…
    Še tako napredna družba rabi tudi "navadne" poklice, na nas je, da o njih govorimo s prav takim spoštovanjem kot o "belih haljah"…
    Ni sramotno imeti roke, ki se jim pozna sled dela, ampak roke, ki krivično jemljejo…

    • Hm … to je pa zelo čudno zapisano: “Glavnina od nas ne ve več tega, da je vsako pošteno delo častno…” Trdim, da večina ljudi nekatere poklice dojema kot nečastne. Je pa moja trditev zelo obtožujoča – večino ljudi obtožujem, da so … to, kar pač so. 😉

  5. Trdim, da je gospod Miza zelo mil človek, saj je zapisal: “Prenabuhlo šolstvo povsod opravlja več pomembnih funkcij: predvsem zmanjšuje število nezaposlenih, obenem pa zamika soočenje mladih z realnostjo in upa, da bo zamik trajal zadosti dolgo, da bo iz njih izpuhtela mladostna energija in bodo diplomirali kot sprijaznjene osebe srednjih let.”

    Trdim, tudi, da je naš šolski sistem strogo nadzorovan in strogo načrtovan kaos. KAOS! Le tako je moč vzgojiti odličnega potrošnika, ki slepo veruje v oblast. Na tej točki sta našla skupen interes podivjan kapitalizem ter postkomunizem.

    Žalosti me dejstvo, da o našem šolskem sistemu piše gospod Miha, človek, ki pa je zaprisegel Resnici in Pravičnosti pa molči. Gre se neko elitno šolstvo, bistvo družbe pa gre mimo njega.

  6. Me je to spomnilo na pripovedovanje sorodnika, zaposlenega v Slovenski vojski. Pravi, da ne more biti naša vojska boljša od one bivše, saj je v njej polovica častnikov, ki so bili v JLA podčastniki.
    Po letu 91 so opravili neke tečaje, kočali kranjsko Sorbono in so oficirji. Po standardih iz JLA za to NISO BILI SPOSOBNI za našo vojsko pa ni problema. (Za častnike je potrebna fakulteta in vojaška akademija, za podčastnike pa srednja šola).
    Očiten je torej veliko nižji kriterij v Sloveniji, kakor je bil v rajnki Jugoslaviji.
    Zanimivo je tudi, kdo vse so postali profesorji in dekani visokošolskih ustanov. Kdo vse si med sabo podpisuje magisterije in doktorate, predvsem v raznih varnostnih , prometnih, upravnih in podobnih šolah.
    Na srečo pa lahko te finte prodajamo le sebi in ko bo v Sloveniji izmed dveh milijonov prebivalcev četrtina doktorjev, še četrtina univerzitetno izobraženih, ki bodo nezaposljivi, saj ne bodo znali delati tistega za kar bodo imeli diplome in ne hoteli tistega, kar so zmožni, potem bo pa revolucija.

  7. Že pred leti so bili pri nas v Sloveniji na obisku predstavniki bavarske gospodarske zbornice. Eno izmed njihovih priporočil je bilo tudi to: “Dvignite raven strokovnosti v šolah!”
    Naši veleumni strokovnjaki na ministrstvu so jim zagotavljali, da je pri nas za strokovnost zelo dobro poskrbljeno, saj imajo vsi otorci možnost, da se šolajo, velika večina jih dokonča fakulteto, magistreij ali celo doktorski študij…
    Bavarci so kmalu spoznali, da jih Slovenci niso razumeli. Govorili so o strokovnosti na vseh nivojih izobraževanja, od osnovne šole naprej.
    In naši veleumni strokovnjaki so še naprej nadaljevali z “rinjenjem” otrok na višje stopnje, strokovnost na nivoju strokovnih in srednji šol pa je šla po zlu!
    Tako imamo danes ogromno izšolanih mladih ljudi, pa žal premalo strokovnjakov…
    Če bo šlo tako naprej, bomo imeli obilico doktorjev, ki ne bodo znali praktično ničesar, kar bi v Sloveniji dvignilo dodano vrednost.
    Izobraženci sami sebi niso namen, pomemben je njihov izkoristek: koliko nove dodane vrednosti so sposobni ustvariti!
    Danes smo priča begu slovenske malde pameti v tujino: tisti, ki so sposobni ustvarjati novo dodano vrednost, odhajajo iz naše dežele, ostajajo pa tisti, ki niti tega ne vedo, kaj nova dodana vrednost sploh pomeni!!!
    Statistično pa smo baje med najbolj uspešnimi v Evropi?

Comments are closed.