… kar vam prodajo
Pogosto lahko beremo o izobraževanju v Sloveniji in vemo, da 75 odstotkov populacije nadaljuje študij po srednji šoli, medtem ko jih je bilo pol stoletja le nekaj odstotkov.
Prenabuhlo šolstvo povsod opravlja več pomembnih funkcij: predvsem zmanjšuje število nezaposlenih, obenem pa zamika soočenje mladih z realnostjo in upa, da bo zamik trajal zadosti dolgo, da bo iz njih izpuhtela mladostna energija in bodo diplomirali kot sprijaznjene osebe srednjih let.
V mediteranskem svetu gre še za pomemben vpliv kulta matere, kjer izobraževanje ponuja dober izgovor za daljše bivanje doma in torej pomeni nekakšno podaljšano varstvo odraslih.
Slovenska posebnost je študiranje le zato, da lahko delate (napotnice in servisi), kar pogosto vodi do sovraštva nad izobraževanjem (“Takoj ko dobim službo, ne vzamem več knjige v roke!”). Hkrati je seveda normalno, da se je pri nas študiranje razširilo vsevprek, saj je slovenstvo skrajno egalitarna družba in nikakor ne prenese katerekoli oblike dejavnosti, ki ne bi bila za vse (Vsi smo pevci, glasbeniki, pisatelji … študentje.).
Za množico študentov mora seveda skrbeti množica profesorjev, kar glede na slabo pretočnost in zaprtost akademskega prostora vodi do varnih služb. Posebna slovenska značilnost je ločevanje duhov, saj je bilo šolstvo eden tistih sistemov, ki smo ga začeli deliti na “leve” in “desne”, torej “naše” in “vaše”, in zato v čim večji meri podvojili.
To vse vemo. Danes pa bi rad govoril o dveh stranskih učinkih razbohotenega študiranja, o katerih še nisem imel priložnost brati.
Nujna zdravila
Načrt je bil čisto enostaven: na poti proti letališču bi si spotoma priskrbel še nujno zdravilo. Seveda se je zapletlo: zdravila niso imeli ne v prvi, ne v drugi lekarni. “Ups,” sem pomislil, “so se vrnila tista socialistična leta, po katerih nostalgiki tako jokajo?” Lekarnarica je bila zelo prijazna. Pogledala je v zbirko podatkov in ugotovila, da imajo škatlico v neki lekarni blizu centra. Poklicala je in jo rezervirala.
V tisti lekarni je za pultom stala mlajša ženska in mirno sprejela recept. Šla do police, gledala, gledala, nato pa se vrnila in rekla: “Nimamo!” Začel sem pojasnjevati, da računalnik pač kaže še eno škatlico in res je začela tipkati, gledati (dejavnost, ki je zavzemala presenetljivo veliko njenega časa), nato šla do taiste police, gledala in se vrnila z “Nimamo!”. Razlagal sem, da je njena kolegica pred desetimi minutami klicala, a me je prekinila: “Nihče ni klical!”
Začela sva razpravljati, a trdno je ostala pri svojem: ni klical, ni rezerviral. Različno stanje v računalniku in na polici pa si je razložila s skomigom ramen.
Letala žal ne čakajo, zato sem se odpravil proti izhodu. Tik pred vrati me je spreletela misel, da načeloma v lekarni v izmeni ni ena sama oseba. Vrnil sem se za pult in vprašal, ali je poleg nje še kdo v službi. Pritrdila je, da z njo dela še kolegica. Prosil sem jo, ali lahko njo vpraša, ali je mogoče sprejela klic in rezervacijo.
Mladenka me je dolgo gledala, se namrščila in gube nad korenom nosu so napisale par besed (idiot, težak), nato pa je le šla v ozadje, od koder se je vrnila s sodelavko, ki je že od daleč mahala s tisto rezervirano škatlico.
Inteligenca
Med vožnjo sem razmišljal o inteligenci. Skozi zgodovino so jo poskušali opisati na zelo različne načine, a verjetno najbolj zadane naslednji opis: gre za sposobnost primernega ravnanja v nepredvideni situaciji. Če nekdo le prepisuje navodila z recepta na škatlico, ne moremo vedeti, ali je inteligenten ali ne; lahko bi bil tudi stroj.
Njegovo zmožnost doumevanja spoznamo, kadar se rutina razlomi. Da nekdo lahko dela v paru in mu ne pade na pamet preveriti, ali je obveznost ali klic sprejel njegov kolega, presega mojo empatijo. Skratka, naj se izrazim za stare računalniške mačke: lekarnarica je padla na Turingovem testu.
Razmišljal sem dalje: ko vstopite v določene prostore, pričakujete primeren nivo inteligence na oni strani pulta. Eden glavnih garantov pričakovanja je vedenje, da so morali ljudje opraviti toliko in toliko let šolanja, da vas v tem prostoru sploh lahko pričakajo.
Prvo, o čemer ne beremo prav pogosto: če 75 odstotkov populacije študira, je prišlo do devalvacije izobraževanja in se na nivo inteligence ne moremo več samoumevno zanašati. Ker so pač tisti, ki prej še osnovne šole ne bi mogli končati, zdaj to naredili zelo dobro. Tisti z nekdanjimi osnovnimi imajo zdaj končane srednje, in oni, ki so bili prej srednješolci, so zdaj univerzitetno izobraženi.
Povedano grobo, a verjamem, da dokaj točno: ločili smo izobraženost od pameti. Pri čemer svoje prinesejo še dodatni elementi: prvi je naše šolanje, ki bolj temelji na piflanju brez razumevanja in tlačenju koščkov namesto širše slike v mlade glave (zgodovinske vzroke preverite tule).
Drugi je naša prislovična egalitarnost, ki vedno bolj ceni in hvali konformizem kot ustvarjalnost. Napiflati pa se je neprimerno lažje kot razumeti.
Tretji pa je slovensko kadrovanje. V Ameriki dejansko lahko starši pač plačajo odlično šolanje, a trg potem presodi, kdo je sposoben in kdo ne. Pri nas zaposlovanje poteka prek znancev in prijateljev, zato je šolski papir pomemben le kot čep, ki zamaši usta tistim, ki bi sicer nergali proti negativni selekciji.
Skratka, izobrazba torej ni več merilo, na katerega bi se lahko oprli. Vedno moramo biti pripravljeni na vse. Kar že na občinskem uradu pomeni, da moramo na pamet znati vse zakone in pravilnike, da bomo lahko vprašali uradnika tisto, kar že vemo, saj nam tega sam od sebe zagotovo ne bo razlagal (ali celo ne bo vedel).
Sijaj v očeh
In še druga redko omenjena posledica: pisal bom o sijočih očeh. Pri čemer se seveda najprej spomnim onih, ki se vlečejo skozi življenje z ugasnjenim pogledom, se prekladajo pred računalnikom in se kot kupčki nesreče vlačijo po stanovanju.
Naj takoj priznam svoje lastno napačno sklepanje: mislil sem, da so pač rojeni taki, da jim malo manjka življenjskega ognja, in tu ne more nihče pomagati, vključno oni sami. Potem pa …
… je eden izmed njih dobil poletno delo v mehanični delavnici. Oči so mu zacvetele. S kakšnim žarom je razlagal o “mašinah” in ne vem čem, vse, kar je popravil, vse, kar so njegove roke zgrabile in usposobile. Do jeseni, ko se je moral vrniti na fakulteto. Oči so ugasnile, postava se je sključila, mlad starec se je s sklonjeno glavo oprijel knjig.
… je ena izmed njih dobila delo v slaščičarni, pomagala je kuharici. Kako z veseljem je pripovedovala o sladicah, pa o glazurah, kakšen sijaj v očeh! Jeseni spet šola in mrk.
Več lahko preberete na PlanetSiol.
