M.Mazzini, PlanetSiol: Ob enajstih dopoldne

17

Oni dan sem bil priča trpljenju Slovenca, ki so mu zlobne sile zunaj njegove kontrole uničile dan.
Takole je bilo: imel sem sestanek na televiziji, ki približno sredi dopoldneva predvaja nadaljevanko tipa žajfnica. Tisti dan pa je oddaja odpadla. Ničesar nisem vedel o tem, a mi je tajnica pojasnila divje zvonjenje telefonov. Ljudje se pritožujejo. Normalno.

V trenutku mojega prihoda je moški glas rjovel o tem, kako so mu uničili dan, na dolgo in široko je razlagal o svojem trpljenju. Vsak dan namreč pride domov iz službe, da nadaljevanko pogleda lepo v miru, danes pa je ni bilo – hodil je zastonj! Krivica, škandal! In tako dalje.

Vedno ponavljam: vzemite košček slovenske stvarnosti, jo preselite v katero izmed držav, s katerimi se radi primerjamo, in se vprašajte: koliko ljudi se, mislite, v Švici pritožuje, da so med službo zaman hodili ležat na domači kavč?

Jamranje

O pravem slovenskem jamranju sem že pisal: dediščina našega janzenizma je, predvsem pa najboljša mogoča drža tlačanov. Moramo jamrati, da ne bi Gospodar mislil, kako zadovoljni smo, in nam naložil še več dela in še več davkov.

Pisal sem tudi o raziskavi, ki so jo naredili študentje psihologije na ljubljanskih avtobusih mestnega prometa: 90 odstotkov pogovorov Slovenci začenjamo s pritoževanjem in jamranjem. Skratka, tegobe so najboljši način za spoznavanje novih ljudi, zato o boleznih z neznanci klepetamo tudi v zdravniških čakalnicah – nekaj, na kar Angleži, recimo, ne bi nikoli pomislili.

Kafiči sredi mesta

Predlagam vam poskus, ki ga lahko naredite sami, v domačem kraju in na potovanju. Ob enajstih dopoldne, ko je še prezgodaj za kosila in prepozno za jutranje kave, se odpravite po središču mesta. Začnimo v New Yorku, tam so lokali polni, a ljudje se ne pogovarjajo. Sedijo, strmijo v računalnike in divje tipkajo. V lokale neprestano vstopajo obiskovalci, ki naročajo kavo za seboj in z njo v roki zdivjajo naprej po ulici.

V Berlinu je zadeva odvisna od lokacije. V poslovnem delu mesta so lokali prazni, uslužbenci so po pisarnah, v umetniškem delu polni, ljudje zajtrkujejo in se pogovarjajo o poslovnih projektih, med seboj pa si podajajo tablice z osnutki.

Pomaknimo se počasi naprej, s kalvinističnega območja k sredozemski mentaliteti. V Parizu so lokali polni, ljudje klepetajo o vsem mogočem, o službi ni slišati veliko besed. Prav tako v Rimu. In glej, tudi Ljubljana je na pogled videti kot mediteransko območje: klepet, ne mrzlično tipkanje na računalnike.

A ko se približate in prisluhnete, ugotovite, da večina pogovorov teče o tem, kako trpijo v službah, kako jih priganjajo, kako izgorevajo na delovnem mestu …

Skratka, Slovenci smo očitno Mediteranci, ki hočejo z govorjenjem ustvarjati vtis kalvinistične delavnosti. Jamranje je naša osnovna zvrst govorjenja, ker se je skozi zgodovino pokazala kot najbolj primerna. Avstrijski psihiater in nevrolog Erwin Ringl je raziskoval lastnosti narodov nekdanje Avstro-Ogrske in ugotovil, da sta koroška in slovenska duša nevrotični. Dr. Trstenjak pa je govoril o strašnem občutku krivde, ki je značilen za nas. Krivdna nevroza torej.

Ob enajstih dopoldne sedimo v kafiču in se delamo krive (ali pa vsaj govorimo tako). Med službenim časom doma na kavču gledamo TV-nadaljevanko, ko pa odpade, se nam je podrl svet, zgodila se je strašna krivica, kako mi trpimo! Vsaka dlaka nas pripravi do jamranja. Če ne verjamete, pojdite kdaj brat neskončno kačo statusov na Facebooku.

Nepotrebno trpljenje

Ne znamo se izmazati iz krivdne nevroze. Stalno mora biti vse narobe, s prezirom gledamo tistih 10 odstotkov prebivalstva, ki na vprašanje “Kako si?” ne odgovori z jamranjem. Sumljivi ljudje, nekakšni zamaskirani tujci ali kaj. Porečete: jamramo, pa kaj.

Poglejmo naslednjo tabelo, v kateri je navedena smrtnost zaradi bolezni srca (na 100 tisoč prebivalcev):

ZDA 80.5
Nemčija 75.0
Slovenija 60.0
Italija 51.7
Francija 29.2

Slovenci smo očitno ravno na sredini med kalvinističnimi deloholiki in mediteranskimi uživači (ne smemo pozabiti, da je sever Italije nekam premalo mediteranski).

Tvegal vas bom opozoriti na raziskave, v katerih so povsem zdrave in optimistične ljudi prosili, naj posnemajo izraze in gibe globoko depresivnih. Ni trajalo dolgo, da se jim je razpoloženje zelo pokvarilo. In nazadnje zdravilo za klinično depresivne: obraz jim okamnijo z botoksom. Ker mišice nenadoma ne morejo več zavzeti skrajno depresivnih položajev, se ljudem počutje resnično izboljša.

Če jamramo o preobilici dela, delo ne bo opravljeno, le mi se bomo čisto zares počutili zgarane, izgorene, uničene in ne vem, kaj še vse. Ko bomo pogledali na delo, ga ne bo prav nič manj in še bolj nas bo stisnilo pri srcu. Še bolj in še bolj, dokler se ne znajdemo v gornji tabeli.

Mediteranci

Ko Slovenca prosite, naj opiše svoje ljudstvo, začne pripovedovati o tem, kako radi klepetamo s prijatelji, hodimo na piknike, zabave, cenimo pijačo, prosti čas, morje, gore, sprehode, veselice, skratka sklene: pravi Nemci smo. Nehajmo si lagati. Nismo.

Spomnite se samo Ljubljane, iz katere so hoteli napraviti drugi Salzburg. Kako dolgočasna in duhotrpna je bila. Odkar je postala mediteranska, z lokali ob nabrežju, tudi zima ne more iz nje pregnati družabnosti.

Če potrebujete dokaze, vam jih je vsak dan na voljo več: mladi se vedno pogosteje izseljujejo in tehnologija ter spremenjen odnos do zasebnosti omogočata, da prek njihovih blogov in zapisov spremljamo, kako se jim godi v tujini. Edino, kar zares pogrešajo, četudi vsak uporablja druge izraze, je ravno mediteranskost, ta socialna mreža prijateljevanja, gastronomije, počasnejšega ritma in večjega zadovoljstva.

V svetovnem merilu se zdi, da se odvija boj med kalvinističnim izčrpavanjem in mediteranskim uživanjem, in za zdaj kaže, da kalvinisti resno zmagujejo. Boj je povsem nepotreben, že davno bi zahodna civilizacija lahko preživela brez izčrpavanja delavcev in brez ponorelega ritma.

Več lahko preberete na Planetu Siol.


17 KOMENTARJI

  1. Prava mera je vedno prava rešitev.

    Pozitivna naravnanost do pozitivnih vrednot / dela, druženja…) in zdrava samozavest, nas lahko otresejo vseh slabosti.

    Da je vsebina druženja po ljubljanskih lokalih bolj negativnega kot pozitivnega značaja, se nazorno vidi iz TV oddaj in slovenskih filmov, v katerih se udeleženci pogostoma izrazito prostaško, nefino, neestetsko obnašajo. Tako s kretnjami kot z besedami.

    Poosebljajo ravno tisto najslabše, ki je značilno za mafijsko in zdrogirano “kafično” družbo, kar sicer ni bilo značilno za Slovence nekdaj.

    Če smo Slovenci veljali v Evropi vselej za delavne in poštene, pomeni, da nismo bili nevrotični.

    Bi pa rekel, da smo postali nevrotični potem, ko nas je hotel dobiti vsak izmed sosedov v svoje okrilje.

  2. Ni mi jasno, zakaj Tv uredništva spodbujajo neumirjeno, nefino nastopanje in s tem dajejo slab vzgled, zlasti mladim.

    še v Zagrebu je mnogo več finosti, da ne omenjam v Avstrijo in druge evropske države severneje.

    Ne le, da ja takšen nastop prostaški, ampak je tudi nevrotični.

    Posebnost naših filmov, razen Cvetja v jeseni, da prikazujejo negativni lik Slovencev. namesto, da bi prikazali obojega, da se človek lahko odloči za pozitivnega.

    Po mojem ima to politično ozadje, ker so se zavestno ali podzavestno trudijo, da bi zmanjšali slovensko zdravo samozavest.

  3. Kako ne bi bili Slovenci nevrotični, ko pa so danes prve tuje besede, ki jih slišimo.

    Pozdravna beseda je “čao”. za njo pa evo, ki bi naj nadomestila slovensko besedo: glej, poglej.

    Vse to je negativen vpliv kafičev, ki so očitno danes vzgojni motor slovenskih medijev, saj se trudijo, da bi jih posnemali. Tudi beseda “kao”, ” glup”, ” razturati” in še kakšna, je iz istih nevzgojnih kafičarskih logov.

    To se je razraslo že v gledališča, kjer bi naj človek duhovno in zdravozavestno rasel, ne pa padal

  4. Tudi humor je na nizkem, prostaškem, kafičarskem nivoju.

    Humor je humor takrat, ko po svoji vsebini in obliki človeku omogoča, da duhovno in zdravozavestno raste, ne pa pada. Drugače je škodljivi humor, ne pa koristni humor za človeka.

  5. Vsa ta negativna duhovna navlaka se je nagrmadila v zadnjih letih, tako kot vse druge negativnosti v slovenski skupnosti.

    Logičen zaključek iz tega izhaja, da so vse te negativnosti medsebojno povezane in pogojene.

    Torej vemo akcijsko rešitev, ki je: kafičarska kultura ne sme in ne more krojiti plemenito in zdravosamozavestno kulturo slovenske skupnosti.

  6. Včasih pa smo imeli Slovenci gostilniško kulturo, za katero je bilo značilno ljudsko petje, ki je duhovno povezalo, zbližalo in pozitivno sproščalo ljudi.

    Zakaj je bil sprejet zakon, da se v gostišču ne sme primerno prepevati?

    Če bi imeli smisel za zdravje in pozitivno druženje, bi moralo vsako gostišče imeti poseben prostor, kjer bi se lahko na primeren način prepevalo in bi vsak vedel, da se lahko z veseljem pridruži.

    Kdor poje, slabo ne misli in slabo ne govori.

  7. Še zdaj se spomnim tetinih besed ob druženju: najprej zapojmo, potem pa se zmenimo tak, da bo zadovoljen vsak!

    In ko je kdo pozneje v razgovoru začel z neprimernimi besedami ali gestami, je ponovila te besede in smo spet zapeli.

    Ob zaključku srečanja, smo se zadovoljno poslovili, napolnjeni z duhovno stabilnim optimizmom ter jasno pozitivno usmeritvijo.

    Tako bi morali ravnati tudi v parlamentu!

  8. Od nekdaj smo Slovenci v Evropi sloveli po lepem, štiriglasnem petju.

    Veljal je splošno znan rek: Čim stopijo skupaj štirje Slovenci, se že sliši lepa štiriglasna pesem.

    Kaj pa danes?

    Še na radijskih valovih in splošnih prireditvah ne slišiš več fantovskega petja, razen v okviru narodno zabavnih ansamblov, kar pa ni ljudsko petje.

    Zato ni čudno, da na veliko gostujemo dalmatinske ljudske pevce, ki prepevajo na majhnih in melagomanskih prireditvah. Naše ljudsko petje, pa očitno načrtno izumira.

  9. Skrajni čas je, da bi ustavili načrtno razslovenjenje slovenske plemenite duše in da bi se ponovno naravnali k odkrivanju njen biti.

    Le na takšen način bomo duhovno in zdravozavestno rasli in bomo zmogli uresničiti vse plemenite cilje, da bomo podobni tistim narodom, ki to zmorejo.

  10. Pri tem pa bi morali biti dobronamerni.

    Dobronamerni v tem smislu, da gojimo lepo ljudsko petje in da mu omogočamo, da živi v javnosti, med ljudmi.

    Sedanje stanje to onemogoča.

    Na ravni države se spodbuja le nelepo ljudsko petje,. Takšno kot so ga gojili tisti, ki niso poznali osnov lepega petja.

    pri tem pozabljamo, da so bili povsod že več stoletji pevski zbori v cerkvah, kjer so se ljudje naučili lepega petja. lepega petja so se naučili tudi v šolah.

    Zakaj radi poslušamo dalmatinsko ljudsko petje. Zato, ker je prefinjeno lepo in dovolj samoglasniško razločno in glasno.

    Država ne dovoli, da bi slovensko ljudsko petje zaživelo med ljudmi. Ljudski pevci niso povabljeni na državne ali šolske ali druge prireditve. Prav tako se jim ne dovoli, da bi imeli na sebi folklorna oblačila iz prejšnjih časov. Torej iz tistih časov, ko so nastale ljudske pesmi. Zakaj mislite, da se to ne dovoli?!

    • Zakaj država ne dovoli … Dobro vprašanje – da bi lahko kaj odgovorila, ja moram pa še prej malo “potuhtat “, žal …

  11. V bistvu gre za to:

    Ali smo za plemenitenje slovenske duše ali pa za njeno razslovenjenje.

    Iskreno gledano: Plemenitenje slovenske duše nobenemu ne more škoditi, ampak le koristiti!

Comments are closed.