M. Mazzini, PlanetSiol: Mali uporniki

8
304

S tole kolumno končujem redno tedensko pisanje o slovenstvu. Precej let preučevanja in tri leta pisanja je dovolj; dobil sem odgovore, ki sem jih iskal, čas je za kaj novega.

Slovenska zgodovina

Udarne slovanske sile so se zagnale proti zahodu in njihove najbolj agresivne moči so zarile klin v tuje ozemlje. To smo mi.

In potem so ostale obkrožene od drugih kultur in s slabim stikom s slovansko notranjostjo.

Antropologija je posledice tujih gospodarjev in avtoritarnih vlad dobro raziskala: narodi ostajajo v stanju otročjosti, neodraslosti, imajo hude težave z odločanjem in dogovarjanjem, skratka, s prevzemanjem odgovornosti, saj je ta za Gospodarje. Kar je pri naših prednikih opazil Matija Čop že pred dvesto leti.

Gospodarjeve odločitve so nedoumljive in skrivnostne, otrok vidi le posledice in zato si mora sam najti razlago, ki je vedno zunaj njega. Cvijić je poudaril strahotno vraževernost teh krajev, kar vključuje teorije zarot, torej iskanjem zunanjega krivca. Če berete slovensko zgodovino, neprestano omenjajo židovske zarote, zdaj pa nas napada NATO s kemičnimi izpusti letal.

V čem je bistvena razlika med otroštvom in odraslostjo? Slednje vključuje odgovornost. Odrasel je tisti, ki se drži dogovora, izpolnjuje obljube in prevzame odgovornost za svoja dejanja. Zato je Slovenija država zmanjšane odgovornosti – nihče noče biti za nič odgovoren. Iz lastne izkušnje povem: pridete na kak državni urad za X in vedno vam bodo na začetku sestanka prijazno povedali, da oni pa za X v resnici niso odgovorni.

Ne, ne vedo, kdo bi bil. Mogoče …

Pod tujimi gospodarji se ne splača delati, saj nam vse poberejo, lahko le tarnamo in igramo na njihovo usmiljenje. Pred sto leti se Reiss ni mogel načuditi, kako malo se dela v krajih, v katerih se je naselil.

Egalitarnost je druga znana značilnost skupin, katerih resursi so omejeni, naj si bo zaradi narave ali zaradi Gospodarjev, ki jih okradejo. Člani najlažje preživijo v skrajni uravnilovki, torej enakosti vseh in največ sil posvetijo temu, da ne bi nihče izstopal.

Egalitarnost je vedno iskanje najmanjšega skupnega imenovalca, ki ga je že Primož Trubar imenoval “rovtarstvo”.

Slovenski cilj

Skupnost je sistem, ki mora v danih okoliščinah preživeti z najmanjšo porabo energije. Najbolje je biti tiho, poslušno sprejeti Gospodarjev ukaz, vendar ga izvesti na spodnji meji sprejemljivosti, s čim manj truda in čim bolj kilavo. Tudi čim dlje delati, saj bomo drugače dobili novo, mogoče še težje delo.

Širše gledano smo od vekomaj trn, zarit med tujce – in ti nas hočejo izdreti! A mi se ne damo! To je naš glavni cilj in smisel! “Stati inu obstati”, to je to. Ne pozabite, da so bile že leta 1515 zapisane prve slovenske besede in te so se glasile “stara prauda”, torej tisto, kar je minilo, boj za stare čase.

Mi hočemo nazaj! Obrnjeni smo v preteklost, ker si mislimo, da smo premajhni za prihodnost. Naša literatura je polna junakov, ki so se dobesedno zakopali v lastno zemljo (Koplji pod brezo), ker mi ne gremo nikamor.
Individualizem

Poglejmo merljive zadeve naše kolektivne psihologije. Najprej naš izrazit individualizem: “V individualističnih družbah (visoka ocena) ljudje gledajo samo nase in na svoje družine.

Na drugi strani pa je v kolektivističnih skupnostih (nizka ocena) vse usmerjeno v družino, kolektiv, državo. Za Slovenijo je ocena individualizma (109+-8) točk in rahlo presega dosežek ZDA (100+-6) točk. V obeh državah je družba torej individualistična.”

Po raziskavi bi le 3 odstotki Slovencev živelo v mestih, 11 odstotkov bi jih živelo v samoti, povsem na samem, brez sosedov, torej.

Zato izolacionizem tudi na širši ravni – kriza bo šla mimo nas, globalizacija, kajti zaprte v gorski vasici vse mimoide. Ampak v resnici jih ne; le vedno znova jih preseneti.

Pravi razcvet je naš strankarski sistem doživel šele v zadnjem času, ko se je nehal pretvarjati, da se ljudje v stranko združujejo, marveč se le pridružujejo določeni osebi.

Tako imamo zdaj one-man-band stranke tega ali onega: stranka Gospodarja tega, stranka Gospodarja onega.

Seveda ni čisto res, da nimamo občutka za drugega. Gotovo ste opazili modo, ki se je razširila med politiki, da z veliko nežnostjo in ponosom govorijo o sebi v tretji osebi. To je nova slovenska empatija.

Agresija

O agresiji sem že pisal, navajam le povzetek raziskave dr. Muska: “Smo torej bolj agresivni, dominantni, uporniški, brezobzirni, grobi, maskulini, sebični, avanturistični, dogmatični in ambiciozni – vse to so sestavine psihoticizma.” V navedenih lastnostih močno prekašamo Američane.

Ni čudno, da lezemo po najvišjih gorah, plezamo skozi najožje jame, plavamo s krokodili in piranjami ter obožujemo nakupovalna središča. In če ne verjamete, poglejte statistiko rdečih kartonov na nogometnih prvenstvih. Le katera reprezentanca premočno vodi?

Slovenija je res majhna, a ne pozabite: strup se skriva v majhnih stekleničkah.

Narcisizem

Po podatki o narcisizmu prav tako tekmujemo z Američani, tudi pri njih ima 80 odstotkov voznikov sebe za nadpovprečne. Nimajo pa tako uspešnih karier kot pri nas, z našimi 97 odstotki smo zagotovo vodilni v vesolju.

Američani brez imperija

V individualizmu, agresivnosti in narcisizmu torej dosegamo in celo presegamo Američane – in ti se res zaženejo v kariere, ustanavljajo podjetja, zgradili so imperij, medtem ko je pri nas z istimi psihološkimi značilnostmi večinska aktivnost prejemanje pokojnin, podpor in obiskovanje zavodov.

Naša psiha je namreč ujeta v egalitarni sistem, katerega osnovno pravilo je: nikoli in nikdar ne smete izstopati! Ste opazili, kako pogosto slogan o svobodi in enakopravnosti pred zakonom pri nas zapišejo kot “vsi enaki, vsi enakopravni” – kar se našemu nezavednemu “drugačni” pač zdi čisto nespodobna beseda.

Našim lastnostnim se je prepovedano izraziti v zunanjem svetu in zato se pač obrnejo v notranjega. V lastnih glavah vse znamo, vse obvladamo, vse bi naredili bolje – le premakniti se ne smemo.

Ker ustvarjanje ni dovoljeno, ostaja samo uničevanje: alkoholizem, depresije, prepiri, tožarjenje, tarnanje, družinska nasilja, divji promet, ekstremni športi itd. Skratka, varne oblike, ki nam jih je dovolil tudi Okupator.

Ko sem brskal za sodobnimi raziskavami, sem z zadovoljstvom ugotovil, da potrjujejo stoletje stara opažanja antropologa Cvijića, ki je opis mentalitete Balkana strnil v: lenost, egoizem, pretencioznost.

Če je dr. Trstenjak kot osnovno značilnost Slovenca izpostavil poštenost, Javoršek visoke moralne kvalitete, sam trdim, da je bistvena lastnost frustracija nad razliko med tem, kar si gradi v glavi, in tem, kar si upa in zmore uresničiti. Torej med realnostjo in namišljeno samopodobo.

Če bi v tej državi več ljudi opravljalo ustvarjalno in smiselno delo, ne bi imeli toliko časa kontrolirati svojih bližnjih in sosedov, raven frustracije bi se zmanjšala.

Ustvarjalnost

Lahko dodam le čudovito pojasnilo, zakaj se bojimo vsega, kar je drugačno in se raje pustimo na smrt dolgočasiti ob vedno istem le zato, ker je to znano in predvidljivo.

Takole je zapisal Friedrich Nietzsche: “Medtem ko vsaka imenitna morala izrašča iz nekega triumfirajočega potrjevanja [Ja-sagen] samega sebe, pravi morala sužnjev že vnaprej Ne nečemu, kar je ‘Zunaj’, kar je ‘drugo’, kar je ‘ne sam’: in ta Ne je njeno ustvarjalno dejanje.”

To znamo: takoj reči ne.

Instinktivno, dobesedno iz malih možganov plane ta ne vsakemu, ki je drugačen, vsem, kar je novo.

Tu ni razmisleka, kako in kaj, le trzljaj, zato stalno ostajamo v destruktivni fazi in uživamo v tem, da se samouničujemo. Smo “drama queeni”, operne primadone, mojstri, kako iz nepomembnosti narediti veličasten problem, iz težave usodo. Prvaki nepotrebnega in samopovzročenega trpljenja.

Konstrukcijo smo pomešali z destrukcijo, saj mislimo, da ta prinaša manj sprememb kot prva.

Lonec brez pokrovke

Prej ali slej bi morala nastati kritična masa ustvarjalnih ljudi, ki nočejo gniti v okovih egalitarizma, a že stoletja obstaja varnostni ventil, ki nevarnost spremembe sproti odstrani: izseljevanje. Iz teh krajev so ljudje vedno odhajali, v Avstro-Ogrski smo imeli celo rekord izmed vseh njihovih dežel.

Tako je zapisal teolog Korošec leta 1906: “Naši slovenski izseljenci, ki so namenjeni v večja mesta ali v Nemčijo ali v Ameriko, niso bledi, izžeti, lačni, obupani, marveč krepki, cvetoči, življenja in moči polni mladeniči in najčvrstejše ženske. Ne tako zelo obup, ampak veselo upanje in zavest lastnih sil in moči jih spremlja na žalostni poti iz domovine …

Zavedajo se svojih dušnih in telesnih moči, zavedajo se, da bi s temi mogli napredovati. Doma pa z žalostjo vidijo, da vsa umnost in pridnost ne pomagata, da ni mogoče razviti svojih sil tako, kakor bi bilo treba, in zato hitijo v tujino, kjer mislijo lažje priti do sreče in blagostanja.”

Slovenija je lonec, v katerem se pripravljajo najboljše jedi – za tujce.

Nočemo spremembe!

Ker se pri nas rojeva normalna količina ustvarjalnih ljudi in ker smo psihološko naviti za akcijo, je egalitarno ravnotežje vedno ogroženo. Ziblje se na meji, zanj se je treba stalno boriti, pozornost ne sme nikoli popustiti. Zato bomo pač podprli najslabše, ker se bodo najboljši že znašli (= odšli v tujino in pustili egalitarnost nedotaknjeno).

Budne oči neprestano pazijo na vsako spremembo in presojajo, če nas mogoče ne ogroža. Vsaka aktivnost je sumljiva, kot je zapisal Govekar: “Tod vlada pasiva!” in prav je tako.

Spotikanje in norčevanje iz najbolj sposobnih se zgodovinsko splača – še vedno so odšli ali pa umolknili, sistem se je ohranil.

Kot je zapisal časopis Slovenec konec predprejšnjega stoletja: “Mi smo in ostanemo neomajni, če se podere tudi svet!”

Lestev sem, lestev tja

Vzemimo droben primer, ki se mi zdi šarmanten in mi ga je povedala neka gospodična po enem od predavanj. Obstaja pisarna in v njej uradnici, ki neprestano posegata po pomembnih dokumentih, odloženih v fasciklu na vrhnji polici. Gospe sta majhni, zato v kotu stoji lestev. Uradnica A gre do lestve, jo privleče do police, raztegne, spleza nanjo, vzame fascikel, pogleda, vrne fascikel, spleza na tla, zloži lestev in jo odnese v kot. Potem uradnica B. Pa spet A. In B. In tako dalje, dan za dnem, leto za letom.

Nato v pisarno dodelijo praktikantko. Drugi dan mladenka vpraša: “Ja, zakaj pa ne prestavimo fascikla na spodnjo polico?”

S tem si je uničila kariero.

V istem hipu sta znoreli uradnici: “NE!”, češ smrklja, drugi dan v službi in že vse najbolje ve. Sistem obstaja od davnih časov, zakaj bi ga menjali?

Praktikantka je poizvedela in v pisarni je prej delala ena sama gospa visoke rasti in ni potrebovala lestve.

Več lahko preberete na PlanetSiol.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


8 KOMENTARJI

  1. Prva moja pripomba je, da Slovenci nismo prišli od vzhoda, ampak smo staroselci na slovenskem ozemlju.

    teorija o prihodu iz vzhoda, nam je bila vsiljena iz Beograda po 1. svetovni vojni.

  2. Zgornje dejstvo potrjujejo vsi zgodovinarji izpred leta 1921 in pisni viri iz rimskih časov ter mnogi današnji zgodovinarji, med njimi tudi slovenski, ki niso podaljšana roka politike.

    Glede v Evropi splošno znane pridnosti in poštenosti Slovencev, o kateri pišejo Valvasor, Slomšek, Trstenjak in drugi mi ne gre v glavo, zakaj jo avtor spreminja v lenobo in nepoštenost.

    Pozablja, da se je vsa negativna navlaka nabrala v zadnjih letih, ki pa ima svojevrstno ozadje, ki se ga analitično še ni dalo na papir.

    Vsekakor izstopata že vrsto let dva negativna vzgleda, ki sta dala vedeti drugim, kako se da na mahinatorski način poslovati ( Popovič in Jankovič).

    Značilno za avtorja je, da posploši negativno oznako na vse Slovence, kar pa zamegli resnico,

    Značilno zanj je tudi, da ne poda rešitve, kar pa je bistveno, če hočemo odpraviti slabosti in napredovati.

  3. Še za Albance, ki se najbolj razseljujejo, ne moreš trditi, da so lenobni, ko pa s svojim delom dokazujejo nasprotno.

  4. Da nismo lenobni, dokazujejo tudi skrbno obdelana polja travniki in lepo urejene stanovanjske hiše in njihova okolica ter zidanice in vikendi.

    Je pa res, da nam lenobnost in nepoštenost vsiljuje napačna nestimulativna in nenadzorstvena politika s programiranimi luknjastimi zakoni.

  5. Vir vsega zla pri nas je nezdravorazumska škodljiva politika, ki hoče spreminjati ljudi iz dobrega v slabo.

    Politika, ki se požvižga na civilizacijske vrednote, abecedo dobrega gospodarjenja, vzgojo otrok, nadzorovani red, človekove pravice, domoljubje…

    Po mojem gre za premišljena sabotažna dejanja, ki so dirigirana od zunaj vse z namenom, da se spodkopljejo temelji samostojne države.

  6. Med temi škodljivimi težnjami so tudi izjave Erjavca, da je potrebno več trgovati izven Evrope, ko pa se ve, da je to najslabši način za preprečevanje posledic kriz na domače gospodarstvo. Poleg tega pa je še več bistvenih negativnih posledic takšnega preobsežnega poslovanja.

  7. Svitase, mislim da je Mazzini malo bolj prepričljiv od tebe. Te moti da ni nobenih Srbov?
    To o staroselcih je bedarija, že zato ker govorimo slovensko. Že to izpodbija idejo o staroselcih.
    Rešitev je očitna, ni mu je treba posebej podajati.
    Odlično opisan narodni značaj, ali vsaj družbeni značaj. Kajti narodni ne more biti. Narod s takim značajem bo izginil. Tako da, kar bo Slovencev ostalo čez 50 let denimo, bodo tisti, ki se bodo uprli tem družbenim trendom.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite