M. Mazzini, PlanetSiol: Kult karga

6

Med drugo svetovno vojno so na številnih otokih v Tihem oceanu prebivalci nenadoma prišli v stik z najnaprednejšima družbama tistega časa.

Najprej so se izkrcali Japonci, čez nekaj let Američani, domačini pa so lahko opazovali sebi povsem neznano delovanje tuje civilizacije. In seveda so opazili, da gledajo družbo obilja, ki ne proizvaja ničesar! Ima pa zelo piramidno strukturo in na vrhu je šef, ki, kadar česa zmanjka, dobesedno vpije v nebo (v telefonsko slušalko) in glej – čez nekaj časa se pojavi tovorno letalo, iz njega pa se na padalu primaje zabojnik, poln prav tistega, kar družba potrebuje. Seveda so sami poskušali vpiti v nebo, a se ni odprlo. Ostala jim je ena sama mogoča razlaga: nimajo dovolj močnega vodje. Tako so se rodili kulti karga, kot jim rečejo antropologi, torej kulti tovora, ki se pojavi od nikoder, le če je vodja zadosti karizmatičen. Saj veste, vesolje se vam bo uklonilo in podobno. Tovrstni kulti niso omejeni na tihomorske otoke, pojavijo se kot čudežna rešitev ob krizah, pod voditeljem, ki množicam obljubi čudež.

Tito, največji ekonomist Balkana

Komunizem je že sam po sebi oblika kulta karga. Močan vodja sestavi petletni načrt, ki je povsem nerealen, a se po trudu številnih in z malce ponarejanja rezultatov uresniči. Balkanske države so bile fevdalne in zaostale, nenadoma pa se je pojavil Tito, ki je briljantno izkoristil okoliščine. Kot je med drugo svetovno vojno vodil svoje enote med nemškimi in italijanskimi silami, na mejnih območjih in po nikogaršnji zemlji, tako je v hladni vojni vijugal med Sovjeti in Američani. Malo se je sprl s prvimi in dobil denar od drugih, nato je vajo ponovil v obratni smeri. Ljudstvo je dobilo nepremičnine, službe in potne liste za izlete v Trst.

Tito je umrl pravočasno. Ko je padla železna zavesa, je bilo njegove ekonomske igre dokončno konec in iz kulta karga, ki ne proizvaja, marveč se le zaželi, bi se morale balkanske države spremeniti v družbe, ki proizvajajo in potem trošijo. Globalizacija nam ni šla na roko, prav tako ne tuje finančne norosti, domači lopovi pa so zgrabili, kar se je zgrabiti dalo, in vse skupaj se je končalo v vračanju k nerazvitosti in predmoderni miselnosti. Skratka, nekako smo izgubili stoletje.

Pasivnost

Najslabša plat kargo kulta je pasivnost. Zavpijem v nebo in nič se ne zgodi. Torej mora zavpiti nekdo drug, Vodja. Počakajmo ga. In potem dobimo množico, ki je pasivna na vseh področjih, tudi na političnem. Povsem mi je jasno, da sta verjetno aktivnost in pasivnost porazdeljeni med prebivalstvom po normalni distribuciji, razen če družbene okoliščine ne pomaknejo vrha distribucije v levo ali desno; pri nas zagotovo v pasivnost. Prav pri srcu me je zabolelo, ko sem oni dan bral članek o nezaposlenih in njihovih željah – želijo si botra, da jim da službo. Pazite, ne službe same, marveč botra (Vodjo) in potem od njega dano službo, ki jim bo povedala, da so v varnih rokah in da Oče skrbi zanje.

Ni čudno, da naglo vstaja kult Tita in nostalgija za njegovim kultom karga, torej socializmom sedemdesetih.

V kultu karga je sleherna aktivnost čisto brez pomena. Vi se trudite, prava oseba pa samo pokliče in že ji vse pade z neba. V tem je tragedija vseh zaposlovanj in poslov prek (sorodstvenih) zvez in poznanstev – ker uničijo aktivnost tistih, ki so sposobni, a zunaj omrežja, s čimer se družba dolgoročno siromaši.

Država bo dala

Pogovori v Sloveniji se po navadi končajo z “Država bo dala!”, pa naj gre za kulturo ali gospodarstvo. Tito je res umrl, država pa je ostala nekakšen njegov nadomestek – in potem se jezimo nanjo, ker ne da. Dajala je, dokler je zmogla do poceni posojil, potem pa je učinkovitost kulta karga pričela pešati. V naši mentaliteti je denarja vedno več, kot ga proizvedemo, tega smo navajeni: stoletja se je skrival v okupatorjevih žepih, potem pa ga je dobavljal Tito, v samostojni državi pa spet posojila.

Po svoje je naša miselnost otroška, zanjo zadostuje le želja. Pred časom sem pisal o naslednji državljanski pobudi (Čas je za državo) za porodnišnico v Brežicah:

“Oglasila se je civilna iniciativa in gospa, ki jo zastopa, je izrazila srž, s katero so pridobili 20 tisoč podpisov: ‘Čeprav se vsak dan vozi delat v Ljubljano, ji je ta vendarle tuja in raje rodi v Brežicah, je dejala in tako utemeljila zahtevo.’ Kar je poslanca Branka Grimsa tako presunilo, da je obljubil ‘morda celo odpreti kakšno porodnišnico’.”

Tu imamo vse: to skrajno naivnost, ki niti ne čuti, da bi morala željo res utemeljiti, in politika, ki se že vidi kot močnega vodjo kulta karga in se že javlja, da bo telefoniral tja, od koder stvari padajo z neba. Vse skupaj podprto z 20 tisoč podpisi!

Več: PlanetSiol


6 KOMENTARJI

  1. Religija socialistov: če ne socialistična država, pa vsaj socialna država ( Welfare State)Država daj nam! Varnost. Službe, zdravstvo, penzije, napotke, denar, hrano, vodo, šolstvo, vrtce…

    “The United States had free immigration throughout the 19th century, and up until World War I really. But that was possibly because the United States was not a welfare state. When my parents came to the Untied States at the end of the 19th century, they didn’t get any welfare when they got here. They were able to exist by the charity of relatives who had come here earlier. They were able to make their way in a free market, and therefore people only came here, people came to the United States to use their resources and their capacities, and were productive and help themselves and help the rest of the people who were here. But, if you have a welfare state, in which immigrants, as now, are eligible to receive relief, to receive benefits and so on, you have people immigrating, not in order to use their resources in a productive way, but as it were to be parasites on the rest of the society. And unfortunately, there are an infinite supply of people who want to live on someone else’s expense. And so, the result of that is unfortunately completely free immigration, in my opinion, in a welfare state.” –Milton Friedman

  2. Primer “Banke bodo dale” je naivno gledanje. Banke so dirigirale posojila in bančne tokove, ne njeni komitenti. Banke niso dale, banke so potrebovanle komitente, ki so pristali na njihovo igro bančnih tokov.

  3. Morda v Ameriki. Pri nas v državnih bankah… Navadni ljudje niso kar tako dobivali posojil. Če pa je v banko prišel kak bivši udbaš, pa si predstavljam, da ga ni bilo junaka v banki, ki bi mu posojilo odklonil ali terjal nevem kako garancijo…

    K temu dodaj še popoln biznis?! Recimo, državni razpis za kredite za stanovanja, banka kreditira kupce, kreditira investitorja, in z razpisom vse proda. Popoln biznis! To pa v Ameriki ne znajo…

    • No ne karšen koli komiten, preverjeni komitenti , ki so bili del ekipe. Bavčarja je posatvila politika, tako kot Štrota, pa Jankovića, oni so samo dobro plačani izvajalci “nacolnalnega” interesa.

Comments are closed.