M. Mazzini, PlanetSiol: Kako Slovenci delamo

6

Dajmo, praznik dela izkoristimo za ponoven razmislek o delu.

Same sebe označujemo za najbolj garaški in deloven narod na svetu, naša pridnost je legendarna, po drugi strani pa večina ljudi pravi, da se od trenutka, ko bodo upokojeni, dela ne dotaknejo več.

In ko vprašam, ali bodo torej s tem postali nedelovni (ne upam uporabiti besede len), me debelo pogledajo, češ, pridnost imamo v genih, tega ni mogoče izgubiti: še najprej bomo izjemno delavni, le delali ne bomo več.

Hm? Mar ni tule nekaj čudnega? Nekakšen preskok v logiki ali pa se mi tako le dozdeva?

O našem pojmovanju dela sem začel razmišljati pred leti, ob prizoru, ki sem ga natanko opisal v kolumni Zgaranost:

“Nato pred prvomajskimi prazniki stopim v enega od tistih velikih bau-centrov po skromen vijak in obtičim v vrsti. Vozički so prekipevali od robe, a nakupovalci niso bili zoprni ali slabe volje. Vzdušje je bilo svetlo, žovijalno, bi rekli v predprejšnjem stoletju. Ljudje so klepetali drug z drugim kot stari znanci.

‘Čez praznike prenavljamo vikend!’, ‘Zasteklili bomo balkon!’, ‘Renoviramo podstrešje!’ ‘Mi pa,’ je začel moški, ki je stal ob WC-školjki in bideju, a so ga prekinili in drveli dalje. Grenko se mu je storilo in presenečen je gledal, zakaj ga ne pustijo do besede. Kmalu so glasovi prešerno vzklikali drug čez drugega, pa jih je brkač preglasil s: ‘Končno smo deset dni prosti, da lahko delamo!’ ‘Ja, ja, ja, res je,’ je šlo po množici.”

Nisem le razmišljal in opazoval, tudi pri branju zgodovinskih knjig sem postal pozoren na naš odnos do dela.

En izraz, dvoje procedur

Obstajajo izrazi, ki pokrivajo več različnih pomenov. “Imam mačka,” lahko pomeni dvoje in iz konteksta je razvidno, kaj je govorec mislil. Glede na okoliščine naši možgani pač predvidevajo, kaj lahko oseba izreče, in pripravijo vnaprejšnje scenarije, po katerih se bomo odzvali.

Trdim, da imamo v slovenstvu dva popolnoma različna scenarija za besedo “delo”, med njima preklapljamo v nezavednem, torej preklopa sploh ne opazimo. Ogromno težav, ki jih imamo sami s sabo, in večina tistih, ki jih imamo s tujci, izhaja iz tega.

Delo v fevdalizmu

Tole bo precej bralk in bralcev grenko prizadelo, a moram zapisati: fevdalizem je propadel, ker je kapitalizem preprosto ponudil boljši model za vse vpletene. Tlačan je moral delati na fevdalčevi zemlji in od tega je dobil svoj delež, zase pa je delal na svojem kosu zemlje, od katerega je dobil delež fevdalec.

Torej je bila najboljša strategija povsem enostavna: svoj kos zemlje čim bolj potihoma, čim bolje obdelati, o rezultatih pa lagati, da so fevdalcu dali čim manj. Na fevdalčevi zemlji pa tako ali tako zraste kar samo, zakaj bi se pretegnili, saj delamo za tujca in od tega ničesar nimamo. Le oddelati moramo toliko in toliko ur, rezultati niso pomembni. Samo da smo prisotni zahtevano število ur.

Tlačan torej delo razdeli na dva scenarija: pri fevdalcu, na tuji zemlji, vpelje kult dela. Vidno mora biti, kako garamo, učinkovitost pa je zlo – če naredimo vse, nam bodo naložili še več dela.

Na lastni zemlji velja ravno obratno: čim manj dela in čim več učinkovitosti.

Tlaka in hobi

Uradno se je fevdalizem v teh krajih končal 1848. leta, vendar se je neuradno potegnil tudi v naslednje stoletje (kraljevina Jugoslavija je bila pač nerazvita, agrarna, kraljeva diktatura). Sledil je vsiljeni val socialistične industrializacije po sovjetskem vzoru, torej siljenje od zunaj, mentaliteta pa se spreminja zelo počasi.

Trdim, da imamo tudi glede dela v glavi fevdalne scenarije.

Delo v službi torej enačimo s tlako, delo doma pa s svojim lastnim vrtičkom, ki ga imenujemo hobi. Izraz “delo” pokriva oboje in vodi do silne zmede.

Če upoštevate to razliko, je uvodni prizor povsem pojasnjen. Ljudje so nad prazniki navdušeni, ker ne bo dela za drugega (tlake), temveč domače delo (hobi).

Zato tudi tako različno družbeno nagrajujemo učinkovitost – če si je nekdo sam, z lastnimi rokami zgradil hišo, se pred njim klanjamo. Če se z istim elanom loti dela v službi, ga bomo izločili in ozmerjali, saj nam dviguje normo – preklet naj bo!

S tem so pojasnjene tudi izjave vseh garačev, ki komaj čakajo upokojitev: rečejo, da se ne lotijo več tlake, in komaj čakajo, da bodo lahko ves dan posvetili hobiju. Zato je Slovenija dežela čakajočih na upokojitev (berite: na lastno, smiselno delo).

Slišal sem mnogo študentov, ki so zavpili, da se po diplomi knjige ne dotaknejo več – razumljivo, tudi učenje je tlaka, če se učiš za status in potrdilo.

Ker svoje delo pojmujemo kot hobi, lahko zanj uporabimo nižje kriterije in si s tem višamo narcisizem. Svoje poklicno delo pa pojmujemo kot tlako in ga moramo slabo opravljati, saj s tem sabotiramo Gospodarja, kar je cenjena dejavnost. Skratka, v obeh primerih smo na dobičku.

Podoben odnos do dela imajo verjetno v vseh katoliških državah (Sredozemlje, verjetno Irska), saj so v jedru še vedno zelo fevdalne miselnosti.

Pomembno pravilo

Če se tlaka in hobi pokrijeta ter torej delamo tisto, kar radi delamo, in smo za to celo dobro plačani, ne nastopi raj na zemlji, marveč krivdna nevroza.

Počutimo se, kot da je nekaj narobe, in tako dolgo mučimo samega sebe, dokler se ne spravimo spet v mentalitetno normalen položaj, razdeljen med tlako in hobijem.

Več lahko preberete na PlanetSiol.


6 KOMENTARJI

  1. Zanimiva opažanja. Tudi sam sem že moral poslušati ljudi, ki so jamrali čez svojo službo tako, da sem se spraševal, ali jim ni jasno, v katerem čolnu se peljejo. Takrat sem mislil, da je ta človek pač nagnjen k jamranju in sem raje izključil poslušanje, da si ne bi preveč pokvaril dan. Nisem si pa mislil, da jo to del mentalitete, nadmudrivanja, ki korenini v fevdalizmu. Nadmudrivanje naj bi bilo vendar stereotip
    nekoga drugega. To nadmudrivanje sem opazil, vendar sem si ga bolj pojasnjeval z dejstvom, da je večina podjetniške miselnosti bilo ali pobite, ali izgnane v času druge vojne. Ostanek je bil potem ves čas zaničevan. Odnos do varčevanja, ki je tudi del kapitalizma, pa je dokočno pokopala inflacija v času Juge. In zaradi tega se moramo odnosa do dela in do podjetnosti znova učiti, ker je bila tradicija, kolikor jo je pač bilo, prekinjena. Da bo še težje, je treba najprej odmisliti vse, kar so nas do sedaj učili že več generacij. Namreč tega, da je kapitalizem nekaj slabega.

    Mazzinijevo razmišljanje bom vsekakor vzel na znanje.

  2. Zelo lutšno napisano. Ne vem pa če gre tu za fevdalizem. Tlačan ni imel nič. Torej ni mogel imeti svoj privatni hobi. Današnji prostovoljni suženj pa ima doma vrtiček. Fevdalizem je bil za današnje razmere soliden sistem.
    Kdaj pa je Slovenec ratal hujši od žida, to mi ostaja vprašanje.

  3. So različni Slovenci. Eni so takšni kot je opisano zgoraj, drugi pa povsem drugačni.

    Sam poznam in se družim s tistimi, ki jim je delo ljubezen in smisel življenja.

    Socialističen sistem v bivši državi pa je bil odlično gojišče za mišljenje, ki ga opisuje avtor. V njem si le pazil, da nisi delal več kot sodelavec, sicer si bil neumen in izločen.

  4. Pomembno je kako mediji vzbujajo poučujejo kakšen naj bo odnos do dela, do aktivnega življenja.

    Čim je človek v ravnovesju s stvarstvenimi, torej naravnimi zakonitostmi, potem bo imel pozitiven odnos do dela in življenjskih aktivnosti nasploh.

    Potem bo njegovo življenje v duhovnem in materialnem ravnovesju in bo zadovoljen in srečen.

  5. Zanimivo je, da se mediji še vedno predvsem ukvarjajo z vzroki moralne in pravne krize, skorajda nič pa z načinom kako to stanje odpraviti.

    Jamranje nas ne bo potegnilo naprej.

  6. Čim v medijih širimo negativen odnos do dela in življenjskih aktivnosti namesto, da bi prižigali luč optimizma pri uresničevanju pozitivnih ciljev, bomo stagnirali.

Comments are closed.