Radi se bahamo, da smo v Sloveniji lahko v enem dnevu v gorah in na morju, omenil pa bi dodatno prednost, lahko smo razglašeni za skrajnega levičarja in skrajnega desničarja glede ene in iste stvari.
Ko v tujini povem, da sem za brezplačno šolstvo, me gledajo, kot da sem anarhist iz 19. stoletja in bom zdajle začel metati bombe ali si celo strgal korzet in se vrgel pod konje.
Doma pa me ustavi mladenič in reče, da dobro pišem in mu je ravno zato žal, ker sem skrajni desničar. Kot takega me vidi zato, ker se ne zavzemam za neomejeno in neskončno zastonjsko študiranje brez obveznosti. Dobivam tudi precej podobnih pisem, in da vam ustrežem, drage bralke in bralci, sem se začel oblačiti v črno, nositi rožičke, moti me le plačevanje kazni zaradi kaljenja nočnega miru, ko ponoči kopitljam domov.
Resno, sem levičar ali desničar? Glede na to, da je razliko mogoče ugotoviti čisto na fizični ravni, torej s skeniranjem možganov, sem se lotil vsaj testiranja, ki so ga sestavili znanstveniki, in ugotovil, da je tako, kot sem si bil mislil, res sem bolj na levi strani.
Tako znanost in biologija, a Slovenci trdimo drugače – razlog za kolumno.
Zgodovina levih in desnih
Če hočemo ugotoviti, kako smo se izgubili v našem pojmovanju levice in desnice, se lotimo zgodovinskega pregleda. Ne, ne gre za ročne spretnosti in vraže – poimenovanje izhaja iz časov francoske revolucije, ko se je del skupščine zavzemal za popolne spremembe vsega, kar je mogoče spremeniti, drugi del pa je hotel ohraniti staro. Prvi so sedeli na levi, drugi na desni.
Tako smo prišli do prvega pomembnega ločevalnega elementa, odnosa do tradicije in odprtosti za spremembe. Hkrati pa smo že trčili ob prvo slovensko razlikovanje: če se v tujini levičarji zavzemajo za reforme in spremembe, ste pri nas čim večji “levičar”, tem bolj se želite vrniti v socialistična sedemdeseta.
Skratka, naše “levičarje” in “desničarje” bom pisal v narekovajih, ker gre očitno za lokalne posebnosti. Pri nas najbolj ustreza delitev na tiste, ki so za partizane, in tiste, ki so za domobrance, torej “leve” in “desne”.
Značilnosti levih in desnih
Posegel sem po knjigi Jonathana Haidta z naslovom Pravičniški um in podnaslovom Zakaj dobre ljudi ločujeta politika in religija, v kateri so lepo povzete značilnosti levih in desnih možganov. Povedano zelo poenostavljeno, levi možgani bolj cenijo skrb za ljudi in živali, svobodo in nasprotovanje avtoritarnosti, pravičnost, desni pa pripadnost skupini, avtoriteto in svetost.
In zakaj smo rojeni s takim potencialom in potem tako izoblikovani? Da se kot družba uravnotežimo. Če bi skrajni desničarji zadušili sleherno novost, bi družba okamnela in propadla, če bi skrajni levičarji sledili vsaki modni muhi, se prav tako ne bi dobro končalo. Skratka, v medsebojnih prepirih in trenjih družba išče srednjo, optimalno pot.
(Kar pomeni, da potrebujemo dialog. Zakaj ga pri nas nismo sposobni, pa v eni naslednjih kolumn.)
Kdo bo vse to plačal?
Pred kratkim sem v nekaj dneh bral in slišal podobno pritožbo. Skupina rekreativnih športnikov se je dogovorila, da bo plačevala telovadnico, nato pa je vse skupaj propadlo, ker je del udeležencev obljubljal s figo namesto z denarjem v žepu – skratka, zadosti ljudi je pobegnilo brez plačila in rekreacija je propadla. Eden od udeležencev je zastonjkarje zmerjal s socialisti, torej z levičarji, drugi, v podobni situaciji, pa z neoliberalci, torej z desničarji.
In zdaj me seveda zanima – kdo je pobegnil brez plačila, levičarji ali desničarji?
Pomagajmo si z znanostjo: levičarji naj bi skrbeli za druge, torej ne bodo pobegnili.
Desničarji naj bi skrbeli za svojo skupino, torej za kolege športnike, in tudi ne bi pobegnili.
Mar pri nas obstaja posebna skupina, ki jo je (zahodna) znanost spregledala?
Čebelice in metuljčki
V Sloveniji sta pojma levičarstva in desničarstva tako pomešana, da bom moral poseči po pripomočkih, s katerimi so starši otrokom razlagali velike skrivnosti življenja: po čebelicah. Predstavljajte si, da ena od teh pridnih živalic razprostre ležalnik, prižge cigarico, se zlekne in reče kolegicam, ajd, nosite mi med, hvala! Če se ji posreči in ji začnejo streči, je družbe konec – kajti tudi kolegice bodo kmalu polegle in uživale na soncu.
Biologi, ki opisujejo živalske družbe že od Darwina naprej, se vedno najprej vprašajo, kakšna zaščita je v sistem vgrajena pred zastonjkarji. O tem so se spraševali tudi sociobiologi v sedemdesetih, recimo Wilson, in antropologi na terenu za vsako družbo posebej: kako ravnate s tistimi, ki nočejo ničesar prispevati, le jemali bi?
Še posebej so raziskovali komune, saj so krasni primeri izoliranih družb, ki sestavijo lastna pravila. Prav vsaka mora najprej postaviti pravilo glede tistih, ki bi lenuharili. Ko torej slišite za kakršnokoli tvorjenje skupine, je prvo vprašanje vedno, kako se bo skupina ubranila egoističnih lenuhov.
Kajti v vsej zgodovini človeštva niti ena družba ali skupina ni preživela, če ni našla odgovora na to vprašanje.
Titova zlata leta
Če družba ne uveljavi načina za blokiranje zastonjkarjev, se, zanimivo, moralno razžre. Bral sem pogovore s člani egalitarnih komun v Sibiriji (Hugo-Bader, 2012), kjer vsak dela po svojih zmožnostih, vsi pa dobivajo enako plačilo in hrano, kot so pač njihove potrebe, in najbolj razočarani so ravno delavni ljudje. Garajo in gledajo zabušanta zraven sebe – na koncu dneva pa so vsi enako plačani. Zato seveda delajo manj, a z lenuhom ne morejo tekmovati. Nazadnje komuna razpade oziroma najbolj delavni odidejo, ker ne zdržijo tega, kar pojmujejo kot moralni razpad.
In smo spet pri Titovem socializmu. Poskušam se spomniti, kako je ta kaznoval zastonjkarje. Hm, spomnim se delavcev, ki so hodili na tečaje, da bi prišli v pisarne, kjer ne bo več treba delati. In onih, ki so pijani rjoveli: “Piši mi plavega, danes ne grem na šiht!”
Ko je sredi 60. let gospodarski model Jugoslavije začel škripati in se je zataknil (ter se še do danes ni “odtaknil” v nobeni od nekdanjih republik), se je uveljavil nov model množičnega podkupovanja prebivalstva, ki so ga financirala posojila.
Zastonjkarstvo je postalo norma.
Nategovanje sistema
Stavim, da je med zastonjkarji enako število levičarjev in desničarjev, kajti varčevanje z energijo je biološko gledano ena nižjih funkcij. In zato jo je treba razrešiti najprej.
Torej je verjetno enako število levičarjev in desničarjev pobegnilo z rekreacije, ne da bi plačali, kar pomeni, da v družbi nasploh veljajo zelo posebna merila.
Oboji ne bi tvegali, če bi jih okolica stigmatizirala in bi jih bližnji sramotili. Ker pa pri nas sistem sam temelji na nategovanju, se bodo lahko s svojim neprimernim dejanjem celo bahali in okolica jih bo imela za glavne frajerje, kar jih bo spodbudilo k novim nategom.
Ker gre za standardno obnašanje, ki se mu je prilagodila večina prebivalstva, seveda država noče uveljaviti nobene bistvene spremembe. Davčne blagajne? Ste nori! Saj potem lokal na najbolj obiskani točki ne bi mogel več prijavljati za pest dobička. Sama država se obnaša skladno z normativom, pač še kot eden od nategovalcev: ne plačuje, plačuje z zamudo itd.
Kdor se znajde, ta dobro živi, to je definicija države po slovensko. Kot je zapisal anonimni spletni nostalgik: “Vem pa, da so v Jugi tudi snažilke in navadni delavci dobro živeli. Če so se znašli. Tiste kraje mi nikakor niso bile všeč. Ampak se danes dogajajo veliko večje kraje.”
Naj navedem citata iz knjige pričevanj Milene Miklavčič, prvi je o trpljenju delavskega razreda, drugi pa o mukah kolhoznih kmetov: “Ljudje so iz tovarn odnašali vse, kar se je dalo skriti pod obleko, pa nihče ni imel zaradi tega slabe vesti.”
“Ko so se uvedli kolhozi, se je za tiste, ki so delali na njih, pričel raj na zemlji. Nikomur se ni dosti ljubilo, še živina je bila največkrat lačna, kaj šele, da bi pokosili travnike, ko je bil čas za to.”
Več lahko preberete na portalu PlanetSiol.
