M.Mazzini, PlanetSiol: Divje potrošništvo socializma

4

Poglejmo pobliže, kaj nostalgiki najbolj pogrešajo pri kultu Titovih sedemdesetih: vedno omenijo stanovanja in hiše, nato krenejo naštevati tisto, kar vse so si lahko še privoščili. Nekaj, kar drži: v tistem socializmu si res lahko imel vse, a zato, ker je bilo na voljo tako zelo malo. Hiperponudba kapitalizma človeka frustrira že v vrstah supermarketa: namesto enega samega čaja in obljubljenega masla naslednji četrtek (socializem) stojite pred sto čaji in paketi masla, možgani kar poskakujejo (poglejte briljantni zaključek filma Hurt Locker).

Srčika nostalgije je torej kupovanje: neprestano je bilo treba razmišljati o tem, kje boš dobil kurilno olje, kje banane, kje kavo, kje plenice, vložke in WC-papir. Skratka, socializem ni zares potreboval duhovnega življenja, ker so vsega zapolnili predmeti. Bil je torej skrajno potrošništvo z najmanj možnimi objekti. In če smo se navlekli na gon po predmetih, zdaj čutimo strašno praznino – predmetov je nepregledno število, mi pa nimamo denarja za vse. O, kako nas to spravlja v besnilo! Zato bi bili vsi slavni in bogati, da bi se lahko brez omejitev še naprej basali s predmeti.

Kaj je v resnici črna borza? To je ekonomija zunaj sleherne kontrole pravnega sistema, torej najvišja stopnja divjega kapitalizma oziroma neoliberalizma, kakorkoli to že imenujete. Grenko paradoksalno je, da se dr. Rutar v svojih spisih bori proti strahotam divjega kapitalizma in potrošništva, torej točno stvarema, ki ju iz socializma najbolj pogreša.

Ja, vem, čudovito je kupovati knjige kar po vrsti in vse plača država. Še bolj čudovito je vsake štiri leta kupiti novo hišo brez kredita. Vsakemu privoščim, tudi sebi.

A kdo bo vse to plačal?

In kaj zdaj

Že na lanskih demonstracijah sem zaznal močan duh te nostalgije, ki se je potem le še razraščala. Nevarna postaja zato, ker se je vanjo primešala posebna novodobna magičnost: dejansko veliko ljudi misli, vključno s političnimi strankami, da bo zadostovalo le proglasiti spet socializem in to bo to. Dolgovi bodo izginili, krediti se bodo valili, vsak bo imel službo, vse bo zastonj, v nekaj letih nove hiše itd. Še celo univerzalni temeljni dohodek (UTD), debate vredno pobudo, ljudje razumejo v tem smislu.

Ker nam manjka stika z realnostjo, nam preostane le magija. Tako je čarovnija že dolgo del naše politike. Vsi obljubljajo odpiranje delovnih mest in čudeže, potem pa odkorakajo v Bruselj in se vrnejo zlomljeni – nazadnje primer Alenke Bratušek. Plačali so tuje računovodje, da so pregledali bančne bilance in ugotovili milijardne dolgove. Okej. A čarovnija šele sledi: vlada je ugotavljanje stanja proglasila za velik uspeh, našo zmago. Nihče ne omenja dolgov, ti so že odplačani s tem, da so ugotovljeni, očitno. Čarovnija, čarovnija!

Vse skupaj me spominja na prizora iz dveh klasikov. Eden je Dickensov roman, v katerem junaka ugotovita, da sta globoko v dolgovih in da morata varčevati. Dolgo v noč beležita vse izdatke in ko naračunata svojo bančno luknjo, sta tako zadovoljna, da preprosto morata proslaviti in si tečeta sposodit denar za žurko. Drug prizor je iz Milčinskega Butalcev, največjega dela, kdajkoli napisanega o slovenstvu: ko se Butalci pripravljajo na obrambo svoje vasi pred invazijo, zasadijo le tablo s prepovedjo vstopa Turkom in je zanje že vse opravljeno.

Naj vam prerokujem uresničenje slovenskih želja: najprej proglasimo spet socializem sedemdesetih. Preden pridejo upniki, se moramo odcepiti iz Unije in potem še izolirati iz sveta, ker so upniki pač povsod. Zato uvedemo spet tolarje in na Kitajskem v zameno za naše gozdove kupimo najsodobnejše tiskarske stroje, da lahko začnemo množično tiskati denar. Vsak ga neprestano dobiva debele šope, v nekaj dneh imamo spet hiperinflacijo in črna borza zacveti. Dr. Rutar spet lahko hodi k svojemu Albancu in se počuti mladega.

Kako dalje?

Si res to želite? Prva hiperinflacija je Slovencem pomagala do hiš, ker je izničila kredite. A kreditne pogodbe so zdaj napisane drugače in v novi hiperinflaciji boste v štirih letih hišo izgubili, ne dobili še eno novo. In če je sanjarjenje o Titu Ivana Zidarja rešilo sojenja in zapora, ne mislite, da bo delovalo tudi za vse druge. Kar je za Jupitra, ni za vola.

Slovenci smo majhen narod in priznajmo že končno, nismo ne svetilnik Evrope in ne druga Švica. A svojo usodo lahko krmarimo vsaj znotraj reke, ki se imenuje Evropa in ves zahodni svet. Naš čoln zmoremo obračati tako, da se udarci valov čutijo šibkeje in da izkoristimo brzice za zagon namesto za potop. A tega ne bomo storili z malikovanjem preteklosti.

Sporočam vam novico, ki vam je v naših medijih še ni uspelo prebrati, primite se za stol, šokantna bo: preteklost se imenuje tako ravno zato, ker je pretekla, minila, ni je več. Obrnimo se naprej in se aktivirajmo. Da, postanimi aktivni državljani, a izročam vam majhen pripomoček, s katerim boste preprosto ločili državnike od demagogov in populistov. Po vsaki obljubi (Službe za vse! Hiše za vse! Marke za vse! …) dvignite roko in vprašajte: “Oprostite, kdo bo pa to plačal? Kako boste to financirali?” Ta drobna modrost velja tudi za novinarje v predvolilnih soočenjih – niti enkrat je še nisem videl uporabljene. Naučiti se moramo, da so besede poceni in da sanjarjenje o preteklosti ubija sanje o prihodnosti.

Več lahko preberete na PlanetSiol.


4 KOMENTARJI

  1. Briljantni spis, najboljši od Mihe Mazzinija doslej.

    Uradna religija v Sloveniji je socialistično praznoverje oz. magični socializem. Nič še ni omenil inkvizicije in kurjenja čarovnic.

    “HOČEM TROŠITI!” in “DRŽAVA MI MORA DATI” je moto socialističnega potrošnika.

    Prepovedano vprašanje in nezmožnost razmišljanja za socialista pa je KDO BO TO PLAČAL? KDO BO USTVARJAL?

    Množica je izgubila stik z realnostjo. Čakajo na magijo, čudež.

    Socialistično potrošništvo: grabljenje predmetov me bo rešilo.

    Živeti v (idealnih) mitih preteklosti in sanjariti o prihodnosti pomeni izgubljati sedanjost in prihodnost.

  2. Se strinjam s Pavlovo pohvalo in mnenjem.

    Nenehno bi morali vedno ponavljati in vztrajati, da je znano:

    – kdo in do kdaj mora nekaj storiti?
    – kdo bo odgovarjal , če ne bo storjeno?
    – kdo bo plačal?

    Enako kot na delovišču:

    – točno se ve, kaj je potrebno storiti, kdo in do kdaj
    – ve se tudi, kdo bo plačal, koliko in kdaj
    – ve se tudi za posledice, če ne bo pravočasno storjeno ali plačano.

  3. Problem Slovenije je tudi v tem, da levaki itak “vejo”, kdo bo vse to plačal. Tajkuni, “bogata” Cerkev, bogataši itd…

Comments are closed.