M. Mazzini, PlanetSiol: Dežela žrtev, lisjakov in posebnežev

18

Naša čutila zaznajo 10.000.000.000 bitov informacij na sekundo, medtem ko jih razum lahko obdela le 110 bitov na sekundo.
Platon je bil optimist: o svetu imamo manj predstave, kot je prinese opazovanje senc v votlini. Da bi možgani sploh kaj naredili, posegajo po vnaprej pripravljenih vlogah (procedurah, programih, shemah, vzorcih, scenarijih, arhetipih … kakorkoli jih že imenujete).

Odraščanje, sploh prvih pet let, je skladiščenje vlog, ki bi nam lahko prišle prav.

Primer: vsak otrok mora najti način za privabljanje pozornosti in tako nekateri posežejo po žalostnem pogledu, drugi joku, tretji vpitju, četrti uporu … Dobro delujočega mehanizma ni pametno menjati in uporabljamo ga do smrti.

Če ne deluje več, nastopi huda kriza, ki jo razrešimo tako, da se zavemo, kaj smo sploh počeli, in poskušamo drugače. Kdor neprestano poskuša isto, kljub stalnim neuspehom, je nevrotik.

Kar velja za posameznike, velja tudi za skupine.

Slovencev ne povezujejo geni, marveč kultura v antropološkem smislu – in ta v resnici ni drugega kot gromozanski seznam vlog. Določene vloge družba odobrava, drugih ne.

Menim, da pri nas obstajajo trije glavni načini, ki nam ponujajo največ možnosti za dosego želenega cilja.

Žrtev

Če oblastnik pogleda skozi okno in zavpije podanikom, kako gre, mu morajo odgovoriti z jamranjem.

Če ne, jim bo naložil več dela. Zato pač kulture, ki so bile dolgo pod tujo ali/in kruto oblastjo, razvijejo kult joka in stoka. V raziskavi, ki so jo naredili s poslušanjem pogovorov med potniki javnega prometa pri nas, je 90 odstotkov ljudi stik navezalo z jamranjem. Prav tako ljudje v zdravniških čakalnicah laže navežejo stik in introvertiranim Slovencem bolezen pomaga pri družabnosti.

Pritoževanje je torej splošno priznan način za izpolnjevanje želja in očitno dobro deluje, drugače bi že izumrl.

Slovenska literatura je jamr, ne more biti drugačna: pasivni junaki, stokanje, krivice, zamere in tako v neskončnost. Tudi kulturniški sistem je parasocialna struktura, kjer delijo vsakemu malo, največ pa tistim, ki najbolj jamrajo. To je družba, v kateri dejansko lahko slišite člana žirije, kako se pohvali, da so dali nagrado gospe X, ker se pravkar ločuje in jo bo nagrada razveselila. Itd.

Tudi z gospodarstvom ni dosti drugače: bankrotirate, jamrate, dobite pomoč, da lahko spet bankrotirate in jamrate. Itd.

To, da Slovenijo napada Nato s pomočjo kemičnih izpustov letal in da po tem vodimo v svetovnem merilu, je le strašna potrditev, kakšne žrtve smo.

Da o zapovedanem načinu vzgoje, imenovanem trpljenje slovenske mame, ne govorimo …

Lisjak

Majhen narod pod tujo oblastjo seveda ne more iti na moč.

Tu ni velikih bitk, polj posekanih vojakov, to je kultura malih nategov.

Ker se prebivalstvo ne more zanašati na okupatorja, razvije sistem vzajemne menjave uslug in zacvetijo ljudje, ki so sposobni “rihtanja”.

Podjetniki se menijo, kako bi nategnili državo in potegnili kako subvencijo, vsak zakon sproži pravo manijo iskanja lukenj in tako dalje.

Že v naši najstarejši literaturi je Matiček lisjak, Martin Krpan tihotapec itd.

Vaški posebnež

Revne družbe so ponavadi zelo egalitarne. A vsak sistem mora imeti svoj varnostni ventil in naš so vaški posebneži.

Tisti, ki zna igrati klovna, bo pri nas prav tako kot žrtev ali lisjak prišel daleč. Tu ne gre za prefinjen humor, marveč burkaštvo, s katerim posebnež jasno sporoča, da je slehernik in nikakor noče postati “nekaj več”, česar se egalitarna družba najbolj boji.

Od literarnih junakov je še posebej zanimiv Martin Krpan, ki je najprej človek, ki “zrihta” vse, česar si cesar želi, nato v trenutku, ko bi moral pokasirati obljubljeno nagrado, postane vaški posebnež le zato, da se lahko reven vrne domov (= je enak sovaščanom).

Verjetno je potem do smrti v vaški gostilni jamral, kako so ga na Dunaju nategnili, in žel splošno sočustvovanje.

Izstopajoči posameznik

Vloge izstopajočega posameznika, ki je pokukal iz egalitarne družbe, v resnici sploh nimamo!

Vedno so jo zasedali tuji gospodarji, zato se ni mogla razviti. Če nekomu od naših priznamo prvenstvo, potem se je egalitarna družba razpočila, končala, naš svet je ogrožen.

Strah pred razpadom družbe, kot jo poznamo, je silno močan. Kar pomislite, kolikokrat slišite vzklike: “Pa kdo je on?”, “Kaj si pa misli, da je?”, “On mi bo govoril!”, “Misliš, da si nekaj več?” in tako naprej, v neskončnost.

Izstopanja ne priznamo nikomur. Poglejmo politike: mar imamo državnika, torej človeka s širšim razmišljanjem in daljšim načrtovanjem? Ne, po dvajsetih letih samostojnosti je jasno, od dolgoprogaških politikov so za krmilom ostali točno tisti, ki so se umestili v vloge, ki jih zares obvladamo: žrtev, lisjak in posebnež.

Saj tudi naš edini literarni vladar ne odloča o ničemer in ne odgovarja za nič; le spi in goji brado, ker pač ne prenesemo, da nekdo ne bi čisto nič delal.

Več lahko preberete na PlanetSiol

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


18 KOMENTARJI

  1. Odličen in aktualen prispevek!

    Že pri TV oddajah in slovenskih filmih lahko opazimo plehko mizerijo, ko ne premoremo gospodarnih, sposobnih osebnih likov in kulturnih medsebojnih odnosov in nastopov.

    Na ta način vzgajamo balkance v slabem pomenu besede, namesto da bi vzgajali za kulturno in sposobno skupnost.

    In kdo je kriv? Vsekakor uredniki in tisti, ki takšno mizerno nekultro podpirajo.

  2. Kulturniki in mediji naj bodo nosilci resnične pozitivne vrednostne slovenske kulture, ki zagotavlja duhovno in materialno blaginjo!

  3. Slovenska kulturna dediščina bi morala biti obvezna sestavina slovenske turistične ponudbe, da bi bile poudarjene slovenske turistične značilnosti.

    In to ne le materialna, ampak zlasti duhovna kulturna dediščina, ki je še vedno zapostavljena, kar je odraz moralne , vrednotne krize v slovenski skupnosti.

    Turistom bi morali izraziti dobrodošlico z našo narodno nošo, slovensko narodno pesmijo in narodno glasbo.

    Turist si želi videti značilnosti slovenskega okolja in skupnosti. le na ta način podoživi pristnost kulture v slovenskem okolju.

    Kakšno puščobo in enoličnost nam ponuja sedanja turistična ponudba z angloameriško glasbo in pesmijo, ki nas posiljuje tudi v trgovinah in gostiščih, tako da se počutimo kot tujci v lastnem domu.

    Kdaj bomo začeli živeti sonaravno, sostvarstveno?!!

    Kdaj se bomo duhovno osvobodili?!

  4. Ne gre za to, da ne bi smela biti slišana tudi tuja glasba in pesem.

    Gre za to, da ne sme biti naša slovenska, torej domača pesem in glasba prepovedana.

    Da prepovedana, ker ni slišana videna tam , kjer bi morala biti vsaj v pretežnem delu: to je v trgovinah, gostiščih in drugod, kjer se izvaja glasba in pesem.

    Kdaj se bo končal teror nad slovensko kulturo in našo kulturno bit?!

  5. Dokler ne bomo cenili svoje slovenske kulture, ki pa je v Evropi zelo cenjena, bomo zaman čakali na moralno okrevanje slovenske skupnosti.

    • Če je slovenska kultura tako zelo cenjena v svetu in v Evropi, zakaj pa v 99% živi na pobranih astronomskih davkih, subvencijah?

      Ali se ti, Svitase, zdi fer, da pod člankom objaviš zaporedno 8 svojih prispevkov? Za enega zunanjega zgleda kot, da je Časnik tvoj slabo obiskan časopis, ki mu spodaj potem v monodrami sam daješ pomembnost.

      To je tudi vprašanje za uredništvo Časnika. Večina spletnih mest ne dopušča, da nekdo zaporedno objalvlja verigo svojih komentarjev.

  6. Takšen kulturni teror nad slovensko kulturo se izvaja tui preko številnih radijskih postaj, ki skorajda ne predvajajo slovenske glasbe in pesmi.

    In celo tiste radijske postaje, ki so na podeželju.

    Kdo jih plačuje in sili v to? Kakšne interese ima?

    POzitivne za razvoj vrednotne slovenske skupnosti in posameznika prav gotovo ne.

  7. Mazzini ves čas piše o fevdalni podzavesti slovenskega naroda, o fevdalnih vzorci, vrtičkarskih vzorcih. Seveda tu ne gre samo za lastninjenje zemlje, gre tudi za to, kdo v resnici je lastnik državnih podjetij, kdo je lastnik ministrstva, kdo je lastnik sodišča, kdo je lastnik paradržavnega medija, kdo je lastnik enega oddelka v firmi, kdo je lastnik pisarne, kdo je lastnik šole, kdo je lastnik cerkve, kdo je lastnik katedre, kdo je lastnik univerze, UKCja, posamezne bolnice in kdo si lasti pisarno in metlo.

    Bistvo je, da ni jasnih lastninskih odnosov. Vse je ene sama zmeda, kaos, blato, kjer furajo oblast samo največji pokvarjenci od mikro okolja, do makro okolja.

    Rešitev je samo to, da sprejmemo svobodni trg in za začetek tuje sodnike in tuj pravosodni sistem, ki v kratkem času zapleni birokratsko in mafijsko privajanje družbene lastnine. Družba pa dovoli največjim ustvarjalcem ( podjetnikom, ki so organsko rasli in ne gospodarstvenikom, ki so politično nastavljeni birokrati v gospodarstvu), da imajo lahko več kot ostali, saj so to sami ustvarili.

    • Moje mnenje o tem, da bi v našo državo povabili tujce, ki bi (zastonj) naredili red: Ne obstajajo! V svetu je zelo znan rek “There is no such thing as free lunch”.

      Sem in tja se najde kdo, ki iskreno želi pomagati naši domovini. Ampak to so posamezniki, ki so nam lahko samo učitelji. Eden takšnih je (bil) po mojem mnenju J. Mussomeli.

      Svobodni trg, pošteno sodstvo, normalno politiko, itd. pa je treba zgraditi. Ne da se jih samo sprejeti. Če samo čakamo, da nam bo vse to nekdo dal, smo v očeh tujca nič drugega kot socialistični razvajenci.

      • Imaš prav.

        A kako boš drugače zgradil svobodno sodstvo in svobodno podjetništvo ( trg), če imaš same orto talibanske socialistične kadre, ki želijo imeti glede na delavce 10x plače.

        • Če malo poenostavim: Rabimo samo sedem dobrih politikov in talibani bodo šli v pozabo.

          Pri nas dejansko nimamo nobenega. Janša je prevzel očitno vlogo žrtve. Novakova je zraven še vaški posebnež. Lisjakov je cel kup. Nekateri so prisotni samo kakšen mesec pred volitvami, o drugih pa sploh nima smisla izgubljati besed.

          Zaenkrat sem optimist. Po mojem mnenju se bo družba zgradila od spodaj navzgor. Potreben pa je čas in veliko angažiranja navadnih ljudi. Svetopisemskih 40 let se mi zdi kar realna doba.
          V tem času si za Slovenijo ne želim izgube suverenosti, niti gospodarske. Nekako mi je pomembno, da lastniki naših podjetij večinoma ostanejo Slovenski prebivalci. Seveda pa nikakor nisem pristaš raznih rentarjev in ljudi, ki so jih polna usta besedne zveze “nacionalni interes”.

          • “Nekako mi je pomembno, da lastniki naših podjetij večinoma ostanejo Slovenski prebivalci.”

            To je temeljni stavek, ki ga je vrač Mencinger in Kučanova klika valjala po medijih, da ni bilo treba prodati nobenega državnega kolhoza, ki so ga v resnici ves čas upravljali mafijski fevdalci in ga izčrpavali. Zato smo v bedi, ki ji ni konca videti.

          • Ja, saj vem. Ampak to je ena njunih večjih prevar. Govorita o nacionalnem interesu, v resnici pa imata v mislih interes svojih tajkunov. In potem se ljudje razdelijo na naivneže, ki jima verjamejo in na nasprotnike, ki mislijo, da je edina rešitev vse prodati tujcem. Nihče pa ne razmišlja o tem, kaj je dobro gospodarjenje.

            Nisem ekonomist, tako da ne vem točno, kaj narediti z državnimi kolhozi. Vsekakor politika in razni rentniki nimajo kaj iskati v podjetjih. To vez je treba pretrgati, se strinjam. Ampak kljub vsemu sem najprej za krepitev domačega podjetništva.

  8. Odličen članek! Preprosta, gola dejstva, zelo resnična. Prej, ko si bomo Slovenci priznali, kakšni smo v resnici, prej bomo lahko začeli plezati iz nevrotičnosti.

    (Iz original članka:)
    “Vsak dan lahko beremo, da so nam ukradli državo. Ljubimo to razlago, saj nas postavi v najbolj priljubljeno vlogo žrtve. Nič hudega sluteči smo se sprehajali in – hop – države ni bilo več. V resnici je dva milijona ljudi izoblikovalo državo natanko po lastni podobi, ki je pač podoba naših vlog.”

    “Slovenska družba se bo spremenila šele, ko bo nastala kritična masa podjetnikov, ki ne bodo hoteli v nobeno od predpisanih vlog, kritična masa politikov, kritična masa umetnikov in tako dalje.

    Ne vem, koliko ljudi je potrebnih za spremembo, a delali so poskus, koliko oseb mora na stadionu vstati in začeti mahati z rokami, da nastane mehiški val: sedem.

    Da, tako malo.”

  9. Strinjam se tudi s komentatorji.

    Vendar zdravorazumskih odločitev in poleta ne bo, če ne bomo hkrati gojili zdravo samozavest in slovensko bit, ki si želi duhovnega in materialnega napredka.

    Ki ne vidi le razvoj podjetij, ampak istočasno tudi razvoj moralnokulturnega temelja, ki omogoča trajno rast materialne in duhovne blaginje skupnosti kot je ciljno naravnana majniška deklaracija in kot to narekuje življenjska logika.

    Trajna materialno blaginja je pogojena z duhovno, to je maralnokulturno blaginjo.

    V nasprotnem primeru se bomo ponbvno ukvarjali z zavoženo tranzicijo.

  10. Vloga žrtve, kot je opisana v članku, je pogosto značilna za marsikaterega kristjana. Rekel bi, da gre za sprevrženo krščansko trpljenje.

    Trpljenje je bistvena sestavina krščanstva. Preko trpljenja prihaja odrešitev. Krščansko trpljenje je nekaj zelo pozitivnega.

    Trpljenje v prazno (kot je vloga žrtve) je torej sprevržena različica krščanskega trpljenja.

    Že papež je govoril nekaj o tem:
    Evangelii Gaudium 6: “Imamo kristjane, za katere se zdi, da živijo slog posta brez Velike noči.”

    • Večina Slovencev živi vlogo Žrtve. Ta je tipična za tlačane, fevdalce , sužnje in socialiste: ker socializem je ponovitev fevdalno-suženjskega sistema.

      Le da v socializmu vrhovni socialisti manipulativno igrajo žrtve, manipulirajo, medtem ko je med njihovimi tlačani večina takih, ki ima tak vzorec že od malega, ker jih je socialistični sistem pohabil v revčke, ki postanejo heroji le takrat, ko jim manipulator da v roke orožje in gredo pobijati civile.

      Krščanska vere seveda govori o trpljenju in smrti, v osnovi pa je to vera v odrešenja, to je vera globokega in trajnega veselja, humorja in vera, ki omogoča resnični dialog in grajenje resnične skupnosti. Je vera, ki spodbuja delo in ustvarjalnost.

      Današnji brezverni ali maloverni zahodnjak pa išče srečo, zato je notorično globoko nesrečna kreatura, ki za vso svojo bedo potem še neodgovorno krivi Cerkev ali Boga ( ateisti).

      Vera pa pravi, da iščimo svetost in nam bodo darovi dani, med drugim veselje, sreča, itd.

Comments are closed.