Naša čutila zaznajo 10.000.000.000 bitov informacij na sekundo, medtem ko jih razum lahko obdela le 110 bitov na sekundo.
Platon je bil optimist: o svetu imamo manj predstave, kot je prinese opazovanje senc v votlini. Da bi možgani sploh kaj naredili, posegajo po vnaprej pripravljenih vlogah (procedurah, programih, shemah, vzorcih, scenarijih, arhetipih … kakorkoli jih že imenujete).
Odraščanje, sploh prvih pet let, je skladiščenje vlog, ki bi nam lahko prišle prav.
Primer: vsak otrok mora najti način za privabljanje pozornosti in tako nekateri posežejo po žalostnem pogledu, drugi joku, tretji vpitju, četrti uporu … Dobro delujočega mehanizma ni pametno menjati in uporabljamo ga do smrti.
Če ne deluje več, nastopi huda kriza, ki jo razrešimo tako, da se zavemo, kaj smo sploh počeli, in poskušamo drugače. Kdor neprestano poskuša isto, kljub stalnim neuspehom, je nevrotik.
Kar velja za posameznike, velja tudi za skupine.
Slovencev ne povezujejo geni, marveč kultura v antropološkem smislu – in ta v resnici ni drugega kot gromozanski seznam vlog. Določene vloge družba odobrava, drugih ne.
Menim, da pri nas obstajajo trije glavni načini, ki nam ponujajo največ možnosti za dosego želenega cilja.
Žrtev
Če oblastnik pogleda skozi okno in zavpije podanikom, kako gre, mu morajo odgovoriti z jamranjem.
Če ne, jim bo naložil več dela. Zato pač kulture, ki so bile dolgo pod tujo ali/in kruto oblastjo, razvijejo kult joka in stoka. V raziskavi, ki so jo naredili s poslušanjem pogovorov med potniki javnega prometa pri nas, je 90 odstotkov ljudi stik navezalo z jamranjem. Prav tako ljudje v zdravniških čakalnicah laže navežejo stik in introvertiranim Slovencem bolezen pomaga pri družabnosti.
Pritoževanje je torej splošno priznan način za izpolnjevanje želja in očitno dobro deluje, drugače bi že izumrl.
Slovenska literatura je jamr, ne more biti drugačna: pasivni junaki, stokanje, krivice, zamere in tako v neskončnost. Tudi kulturniški sistem je parasocialna struktura, kjer delijo vsakemu malo, največ pa tistim, ki najbolj jamrajo. To je družba, v kateri dejansko lahko slišite člana žirije, kako se pohvali, da so dali nagrado gospe X, ker se pravkar ločuje in jo bo nagrada razveselila. Itd.
Tudi z gospodarstvom ni dosti drugače: bankrotirate, jamrate, dobite pomoč, da lahko spet bankrotirate in jamrate. Itd.
To, da Slovenijo napada Nato s pomočjo kemičnih izpustov letal in da po tem vodimo v svetovnem merilu, je le strašna potrditev, kakšne žrtve smo.
Da o zapovedanem načinu vzgoje, imenovanem trpljenje slovenske mame, ne govorimo …
Lisjak
Majhen narod pod tujo oblastjo seveda ne more iti na moč.
Tu ni velikih bitk, polj posekanih vojakov, to je kultura malih nategov.
Ker se prebivalstvo ne more zanašati na okupatorja, razvije sistem vzajemne menjave uslug in zacvetijo ljudje, ki so sposobni “rihtanja”.
Podjetniki se menijo, kako bi nategnili državo in potegnili kako subvencijo, vsak zakon sproži pravo manijo iskanja lukenj in tako dalje.
Že v naši najstarejši literaturi je Matiček lisjak, Martin Krpan tihotapec itd.
Vaški posebnež
Revne družbe so ponavadi zelo egalitarne. A vsak sistem mora imeti svoj varnostni ventil in naš so vaški posebneži.
Tisti, ki zna igrati klovna, bo pri nas prav tako kot žrtev ali lisjak prišel daleč. Tu ne gre za prefinjen humor, marveč burkaštvo, s katerim posebnež jasno sporoča, da je slehernik in nikakor noče postati “nekaj več”, česar se egalitarna družba najbolj boji.
Od literarnih junakov je še posebej zanimiv Martin Krpan, ki je najprej človek, ki “zrihta” vse, česar si cesar želi, nato v trenutku, ko bi moral pokasirati obljubljeno nagrado, postane vaški posebnež le zato, da se lahko reven vrne domov (= je enak sovaščanom).
Verjetno je potem do smrti v vaški gostilni jamral, kako so ga na Dunaju nategnili, in žel splošno sočustvovanje.
Izstopajoči posameznik
Vloge izstopajočega posameznika, ki je pokukal iz egalitarne družbe, v resnici sploh nimamo!
Vedno so jo zasedali tuji gospodarji, zato se ni mogla razviti. Če nekomu od naših priznamo prvenstvo, potem se je egalitarna družba razpočila, končala, naš svet je ogrožen.
Strah pred razpadom družbe, kot jo poznamo, je silno močan. Kar pomislite, kolikokrat slišite vzklike: “Pa kdo je on?”, “Kaj si pa misli, da je?”, “On mi bo govoril!”, “Misliš, da si nekaj več?” in tako naprej, v neskončnost.
Izstopanja ne priznamo nikomur. Poglejmo politike: mar imamo državnika, torej človeka s širšim razmišljanjem in daljšim načrtovanjem? Ne, po dvajsetih letih samostojnosti je jasno, od dolgoprogaških politikov so za krmilom ostali točno tisti, ki so se umestili v vloge, ki jih zares obvladamo: žrtev, lisjak in posebnež.
Saj tudi naš edini literarni vladar ne odloča o ničemer in ne odgovarja za nič; le spi in goji brado, ker pač ne prenesemo, da nekdo ne bi čisto nič delal.
Več lahko preberete na PlanetSiol.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
