M. Mazzini, PlanetSiol: Davek napuhu

2

Slovenski literarni svet je majhen, inerten, incestuozno prepleten, vsak pozna vsakega in bo z njim trgoval za usluge vse življenje. Zaradi razpisov točkujejo in nagrajujejo drug drugega, dajejo in vračajo si usluge in nastal je sistem položne piramide, v katerem nekaj ljudi upravlja velike denarje, večina pa “mučka” na malo. Nastali so lokalni Bogovi in bogovi, svet je urejen, vsak ima svoj položaj, ki je zagotovljen do smrti in še čez. Ker celoten sistem financira politika, mora biti vsak uspešen element v njem v dobrih odnosih vsaj z eno politično stranjo (obstajajo pa fenomeni, ki prijateljujejo z vsemi), kar za sabo potegne določene posledice.

Recimo, družbenokritičnih romanov nimamo, pri literarnih nagradah pa je začelo veljati politično “uravnoteženje”. Glejte podelitev Prešernovih nagrad danes zvečer. Za literaturo sta dve, zagotovo bo ena šla na “levo”, druga pa na “desno”, k “našim” ali “vašim”, kakorkoli že imenujete ta pomemben kriterij slovenske literarne kakovosti. Skratka, vrnili smo se v XIX. stoletje – tisto delitev poznamo iz Cankarja, današnjo pa bomo iz Cankarjevega doma.

Vsaka ugledna tuja založba pa svoj program izbira sama. Pride urednik in reče: “Da, ta roman nam je zelo všeč in radi bi ga objavili!”

Kaj, če bodo kaj takega rekli za roman, ki so ga domači maherji ravno popljuvali? Ki ni “naš” ali “vaš”?

Težava je v tem, da bi v trenutku, ko bi slovensko literaturo ponudili agentom in ti založnikom, slovenska lokalna kulturniška scena izgubila sleherno kontrolo.

Si predstavljate katastrofo? Tuji založnik noče vzeti romana, ob katerem medli slovenska srenja? Saj bi lahko nastala povsem drugačna hierarhija! Lahko bi se pokazale povezave kritikov in avtorjev, ki skrbijo drug za druge in vlečejo bralce za nos in tako dalje. Raje plačujemo, kot da bi kdo podrl naš sistem poznanstev.

Nepredvideni dogodki

Ko je leta 2013 British Library izbirala avtorje za pregled evropskega ustvarjanja, sem šele v Londonu na nastopu izvedel, da so Angleži presojali med osmimi slovenskimi romani in izbrali mojo Nemško loterijo.

Grem stavit, da je lokalna literarna scena pač ne bi. To je primer izgubljene kontrole, o kateri govorim. Ker na ta način lahko kak avtor pobegne iz slovenske mreže točkovanja in sistematizacije, deljenja uslug in doživi odrešujoči občutek, ko njegovo delo ne izberejo strici in tete, prijatelji in znanci, marveč neznani ljudje in je tako lahko končno izbrano delo, ne pa oseba. Priporočam vsem.

Nevidni davek

Slovenija plačuje vse te obskurne knjižne izdaje ravno zato, da s tem podpira obstoječe stanje. Še več, nedavno so napovedali, da bo Slovenija vzgojila (in plačala!) lastne agente, kajti le tako si bodo lahko zagotovili kontrolo. Kako bodo ti agenti potem dostopali do uglednih založb, nikogar ne briga. Bodo pa dovolj dobri za kontaktiranje lokalnih in čezmejnih maherjev.

V te namene zapravljen denar lahko mirno pojmujete kot davek napuhu lokalnih veličin. Davkoplačevalci raje plačamo, kot da bi ego lokalnega boga doživel zavrnitev.

Miselni eksperimenti

Privoščimo si miselni poskus: če smo se literarno izvozno namenoma zaprli, da ohranimo kralje na Betajnovi, mar podobno ne velja za akademsko sfero? Si predstavljate prost pretok profesorjev?

Ali pa gospodarstvo: pri vseh razpravah o lastninjenju, med katerimi je bilo poglobljenih žal malo, nisem zasledil opisane skrbi, ki nedvomno žge v srcu vsakega menedžerja v državnem podjetju. Kaj če bodo tujci za vodje izbrali druge ljudi? Se bo zdajšnja razporeditev povsem porušila in premešala?

In ko smo že pri tem, koliko slovenskih politikov bi bilo na istem položaju v kakšni demokraciji z dolgo tradicijo?

Zato se Slovenija vedno bolj zapira. Težava je le v tem, da denarja zmanjkuje, napuha pa je vedno več, saj ga ravno majhnost rojeva v ogromnih količinah.

Več lahko preberete PlanetSiol.

2 KOMENTARJI

  1. Osebno bi si želel bolj pozitivno naravnan članek, ki sicer vsebuje negativne pojave, vendar pa ima rešitve, ki lahko izboljšajo stanje.

    Ne strinjam se s tem, da je majhna država vzrok za težave, ko pa kopica držav dokazuje, da temu ni tako: Luksemburg, Švica, Estonija….

    Tudi majhne družine dokazujejo, da so lahko zelo urejene in uspešne.

  2. Poglejmo Grčijo in Španijo, ki sta zelo veliki državi pa sta prvi zašli v zelo velike težave.

    Res pa je, da v veliki državi težje najdeš lopova kot pa v mali državi, ker se lažje skrije.

Comments are closed.