M. Mazzini, PlanetSiol: Arogantni, naj stane, kar hoče

3
224

Ingvar Kamprad je ustanovitelj in lastnik tovarne Ikea. Vodilni na svetu je na dveh področjih: po bogastvu in po škrtosti. Vozi dvajset let star avto, leti v ekonomskem razredu, v kafičih pobere in odnese sladkor, večkrat uporabi vrečke za čaj, uslužbence pa sili k pisanju po obeh straneh papirja.

Zanimivo: a ko odprete Ikejin paket, ven pade debela knjižica z navodili za sestavljanje. Zakaj torej tak legendarni skopuh noče varčevati tam, kjer varčuje slovenska industrija? Zakaj Ikea počne ravno obratno kot Kolpa: en listek za garancijo in knjižica z mnogo sličicami za uporabnika?

Ker gospod Kamprad ve tisto, kar sem ob konkretno tej Kolpa San kopalniški omarici spoznal sam: veliko hitreje bi opravil vse skupaj, če bi se odpeljal do Ikee in jo kupil pri njih, kot da sem še pozno v večer s povečevalnim steklom pregledoval ta naša navodila in večinoma sestavljal bolj s poskušanjem kot sledenjem.

Skratka, Ikea bi rada, da še kdaj pridem naokoli, Kolpa, d. d., me pa noče več videti.
Ampak, zakaj?

Zakaj uporabnost?

Če pogledamo podjetja, ki slovijo po oblikovanju in uporabniški izkušnji, Ikeo in Apple, ter poznamo osebne lastnosti ustanoviteljev (pri Applu pokojni Steve Jobs), gre v obeh primerih za strašna skopuha, ki jima ni bilo nič sveto, samo da bi kaj privarčevala (Jobs celo preživnine ni hotel plačevati za hčerko). Varčevanje pri stiku z uporabnikom pa nobenemu od njiju ni padlo na pamet, zanimivo, mar ne?

Obstaja podjetje, imenovano Ryanair, kjer je direktor Michael O’Leary namenoma zavzel pozo človeka, ki hoče uporabniku omogočiti varčevanje, hkrati pa slabo delati z njim. A nedavno je tudi on priznal, da so dosegli točko, ko se srečata uporabnikov pohlep (poceni karte) in njegovo ugodje, in da morajo spremeniti svoje obnašanje, sicer bodo začeli izgubljati uporabnike. Torej tudi cena vabi samo do določene točke.

H komu mora biti obrnjeno podjetje?

Lastnik Ikee bi nedvomno takoj z veseljem skrčil navodila na en sam listek, a zaradi tega bi prodal manj, torej manj tudi zaslužil. V kapitalizmu podjetje pač mora loviti ravnotežje med pohlepom lastnikov in zadovoljstvom uporabnikov. Skratka, paziti mora, da ne varčujejo preveč pri uporabniški izkušnji.

Vrnimo se k trenutku, ko sem prvič zagledal ta Kolpa San listek, in k misli: “Socializem!”. Spomnil sem se vseh izdelkov bivše Jugoslavije, ki so imeli do kupca točno tak aroganten odnos – bodi srečen, da si sploh kaj dobil, zdaj se pa znajdi. Naj ti naš izdelek postane smisel življenja vsaj za en dan, če ne za dva.

Zakaj je v socializmu uporabnik povsem nepomemben? Saj prav tako plača, večinoma še dražje.

V socializmu je lastnik podjetja država, torej politiki. Upravljavci podjetij morajo biti prijazni do politikov in ne do uporabnikov. Če kak izdelek kupi politik, mu pač pošljejo mojstra, da mu ga sestavi ali pokaže, kako se zadeva uporablja. Uporabniki so nevidna množica, ki zaradi splošnega pomanjkanja na trgu pokupi vse, do česar lahko pride, in zato so povsem nepomembni. So dobesedno mali, nevidni ljudje. Kar bo socialistično podjetje naredilo, vse bodo prodali. Ne morejo uporabniki uničiti podjetja, politika pa ga pogoltne za malo malico.

Merjenje demokracije

Razširimo razmišljanje še naprej. Če ima uporabnik pravico glasu, je s tem dobil vsaj odtenek pomembnosti. Da mu je podjetje tako pravico dalo, to pomeni, da razmere v širši družbi vključujejo osnove demokratičnosti. Predlagam naslednje pravilo:

Demokratičnost neke družbe lahko merimo z uporabnostjo izdelkov, ki jih ta družba proizvaja.

Več: PlanetSiol

3 KOMENTARJI

  1. "Demokratičnost neke družbe lahko merimo z uporabnostjo izdelkov, ki jih ta družba proizvaja."
    Odlično in objektivno merilo demokratičnosti družbe, odsev njenega razvoja.

  2. Zakaj je v socializmu uporabnik povsem nepomemben?
    “Demokratičnost neke družbe lahko merimo z uporabnostjo izdelkov, ki jih ta družba proizvaja.
    Spomnite se na to pravilo, ko boste naslednjič iz Kitajske naročili kako tehnično napravo in boste dobili priložen en sam majhen listek, preveden z Google prevajalnikom.
    Ali pa, ko boste naročili nekaj iz Skandinavije, ker vas bo navdušila razprava o skandinavskem dizajnu v kaki od vodilnih svetovnih revij.
    Skratka, namesto da anketarji hodijo po državah in zastavljajo nize vprašanj, da bi ugotovili stopnjo demokratičnosti, naj raje odidejo v trgovino in kupijo lokalni izdelek.
    Uporabniška izkušnja slovenskih izdelkov in storitev največ pove o naši demokratičnosti.
    Kako preprosto je to: uporabniki hočemo spoštovanje in smo zanj pogosto pripravljeni tudi plačati.
    Kot spremljam izdelke slovenske industrije v samostojni državi, torej po uradnem padcu socializma, ni videti, da bi mnogo podjetij to doumelo.
    Slabo jim gre, propadajo, ampak uporabnost jih še vedno ne briga, raje bodo ostali arogantni do bridkega bankrota.” Tako Miha Mazzini

    Pravilo za demokrate, odlično!
    V ZDA je to uzakonil John Kennedy in je na prvem mestu, da so državljani kot potrošniki na prvem mestu!

  3. Demokratičnost ni sestavljeno le iz materialnosti, ampak tudi duhovnosti, torej vrenostnega nivoja skupnosti.

    Če sta si ta dva elementa v ravnovesju, potem so podani optimalni pogoji za vrednostno in gospodarsko rast skupnosti.

    Ker je pri nas že dolgo obdobje podcenjen duhovni, torej vrednostni element, ni normalnih pogojev za ustvarjalnost in gospodarsko rast.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite