M. Mazzini, Planet Siol: Dobra novica za jugonostalgike

10

Praznovanje prvega maja je edinstvena priložnost, da srečate množico brez dietnih omejitev.

Vsi so sposobni jesti isto hrano, nihče ne stoka o glutenu, ni veganov in ne vegetarijancev, skratka ni obsesij zdajšnjega srednjega sloja, marveč le njegove radosti izpred 40 let, muzealni tableau vivant.

Vsi so cepljeni, nihče nervozno ne pogleduje proti nebu, s čim ga zaprašuje Nato; skratka ljudje nekega drugega časa.

Preživeli so ga, torej je moral biti varen.

Ni čudno, da ga hočejo nazaj, s svojo mladostjo vred.

In ni čudno, da so o njem pripovedovali svojim otrokom, ki se raju tudi ne morejo upirati.

Jugonostalgiki

Če mahajo z minulimi zastavami, seveda obstajajo tudi oni drugi, ki nad njimi spuščajo drone z narobe narisanimi kljukastimi križi (in prav narisano zvezdo!). Po svoje ni čudno, da so slovenski “partizani” glasni, kajti po drugih državah nekdanje Jugoslavije so že utihnili: Hrvaška sploh ni imela državne proslave zmage nad fašizmom, v Srbiji pa je rehabilitacija Draže Mihailovića menda tik pred zdajci.

Skratka, “levi” in “desni” so se enako navdušeno zagrizli v preteklost. Ni čudno, da nam zmanjkuje prihodnosti. Njega dni, v Jugoslaviji, smo razpravljali, kakšna bi lahko bila; zdaj debatiramo o tem, kakšna je bila.

Ostanimo danes pri nostalgikih. Precej jih je poudarjeno titonostalgičnih. Pogrešajo njega in njegovo čvrsto roko. Slovenstvo je kultura odsotnih očetov, zato ni čudno, da hrepenimo po njem. Če si zaželite hvalnic očeta Putina, odprite kdaj komentarje na RTV-portalu, na primer, ali berite nekaj novinarjev, ki so se že specializirali za njegove propagatorje.

Veliko jih je sistemonostalgičnih. Nedavno je celo izšla knjiga, v kateri avtorica zagovarja Kardeljevo samoupravljanje, ta totalni nateg, kot da ga sama ne bi doživela. Odgovora, čemu je država propadla, če so jo delavci tako dobro upravljali, ne boste dobili. Ni čudno, da je knjiga uspešnica.

Nekateri pa pogrešajo moč in pomen nekdanje države. Z njimi se strinjam: država z 20 milijoni prebivalcev je nekaj povsem drugega kot državice, ki so ostale za njo.

Pred nekaj tedni sem tako spotoma odkril čudovito novico za tiste, ki pogrešajo nekdanjo moč. Čutim moralno dolžnost, da jim jo sporočim.

Prej moram razložiti tri glavne težave katerekoli jugoslovanske države, predprejšnje, prejšnje ali prihodnje. Vse oblike povezovanja narodov na tem območju so se srečale z vsemi in jih nikoli niso znale rešiti.

Prva težava: rentabilnost

Ko je zmanjkalo posojil, je zmanjkalo tudi Titove Jugoslavije. Tudi vse države, ki so nastale na pogorišču, se čezmerno zadolžujejo in gredo torej po uhojeni poti. In to zelo uhojeni – ti kraji so bili vedno nerentabilni. Že v XVI. stoletju so stokali, da ne morejo preživeti, sledili so kmečki upori in tako dalje. Ko je Avstro-Ogrska jemala slovo, smo bili eden od njenih bolj zaostalih delov. Ko pa je to siromašno območje postalo del Jugoslavije, je bilo daleč najbolj razvito, razmislite o tem.

Tito je spretno manevriral med vzhodom in zahodom ter vlekel posojila z obeh strani. Bili so taki časi in pametno je izkoristil priložnost. Danes Grki zaman hodijo v Berlin, Moskvo in Peking, torej Titova strategija ni več mogoča.

Druga težava: sobivanje

Kako imeti skupno državo, ne da bi se takoj poklali? Nekakšna polovična rešitev je bila vsakič diktatura, kjer pač sila države klavce drži narazen. Nedavno so bile spominske slovesnosti v Jasenovcu, zato citiram Branka Lustiga: “Delam vse, kar lahko, da ljudje razumejo, da so bile to ustaške enote, da so nemške enote v NDH pisale in pošiljale note, v katerih so prosile naše ljudi, naj ne bodo tako okrutni v taboriščih, da jih to moti, ker ljudje bežijo v partizane.” Prebral sem celo neverjeten podatek, da so Nemci imeli majhno SS-enoto v Jasenovcu, ki je nekega dne izginila. Tvegali so obtožbo dezerterstva, a so raje kar šli, kot da gledajo tisto klanje (Kerr, 2015). Kajti nemški ideal je bila industrializacija umorov, iztrebljanje kot deratizacija nas, manjvrednih ras – na ozemlju teh krajev pa so naši predniki morili rokodelsko, vsakega posebej, z veseljem in radostjo nad klanjem. Ne mislite, da je bila Slovenija kaka izjema. In če mislite, da danes te nevarnosti ni več, obiščite Facebook, hitro boste zagledali strumnega veseljaka, kako grozi s klanjem, po možnosti še v kaki kvazi uniformi.

Več lahko preberete na Planet Siol.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


 

10 KOMENTARJI

  1. “Ni čudno, da ga hočejo nazaj, s svojo mladostjo vred.”

    Lahko je tudi samo mladost, mi nismo izbirčni.

  2. ….In ni čudno, da so o njem pripovedovali svojim otrokom, ki se raju tudi ne morejo upirat …….
    ———————-

    Zakaj bi se upirali raju, če jim je varnost še za vnuke zagotovljena ?

    • Včasih si napisal briljantno na kubik.

      Res je članek odličen po stilu in vsebini, sočen in pronicljiv. Zapisano drži. A ne vem, koliko Slovencev takole pridržano ogledalo pogleda ( žal mnogo manj kot dominantne medije, predvsem 3 dnevnike in 2 televiziji, kjer kaj takega ne boste našli in kjer ustvarjajo to ujetost SLO v večno preteklost).

  3. Ne strinjam se le z mnenjem, da je slabost, ker je Slovenija majhna država.
    Evropski primeri ( Luksemburg, Lichtenstein, ki so manjše države od Slovenije), in življenjska logika, dokazujejo, da je velika prednost, če je država majhna, zlasti še, če je v zvezi držav kot je Slovenija.

    Majhna država je bolj prilagodljiva in bolj učinkovita, ker jo je lažje organizirati.
    Njena prednost je tudi, da je lažje spoznati njene značilnosti in primeren ustroj delovanja.

    Tudi vrednotni nivo državljanov je lažje doseči.

    Seveda, pa največ odvisno od državnega vodstva ali zna organizirati optimalno funkcioniranje države v vrednotnem in materialnem smislu.

    • Ni problem majhnost države, če je ta relativno odprta. Problem je lahko maloštevilčnost izstopajočega intelektualnega in moralnega potenciala, zlasti na področjih, ki so bolj vezana na uporabo maternega jezika. Politika, družboslovje, humanistika so taka področje.

      Enega od razlogov, zakaj Slovenija tako caplja v razvoju normalne demokratične politične kulture vidim prav v majhnosti naroda. Čeprav sem antijugoslovan, priznam, da v tem pogledu manjka odmev s strani vrhunskih hrvaških ali srbskih razumnikov, ki bi lahko pomagal k manjši ozkoglednosti in k premikom naprej. Tako pa postajamo vse bolj en rdeči Blatni Dol.

    • IF ….. zakaj Slovenija tako caplja v razvoju normalne demokratične politične kulture vidim prav v majhnosti naroda ….
      ——————–

      Po moje je bolj problem v še vedno nepreglednem dojemanju naše stvarnosti !
      Namreč če razumemo, da se je med revolucijo in po njej šlo za prevzem oblasti in za čiščenje drugače mislečih predvsem pa njene elite, potem menda vemo zakaj je tako kot je.

      • Tudi če ne bi prišlo do tega čiščenja, bi bilo slovensko govoreče elite v primeri z angleško govorečo, nemško, francosko ali italijansko sila malo. Nekaj 10 krat manj od vseh naštetih ( namerno upoštevam le svet z demokratično tradicijo in ne recimo Kitajcev).

        Iluzija je domneva, da se ta majhnost slovenstva ne pozna v potencialu za širino in globino obravnave nekega problema, v družbeni analizi, v razločevanju med bolj in manj bistvenim, v odpiranju in ovrednotenju perspektiv itd.

        Posledica je recimo iz zgodovine izpričano zamudništvo slovenstvo, odzivanje na način pragmatične prilagodljivosti ipd. No, jaz pa trdim, da so te razmere tudi topla greda za provincializem in možno cvetenje ekstremizmov. Kaj pa je drugega kot to zadnje recimo množična podpora Putinu v današnjih razmerah?

      • Verjetno bi jo (elite) res bilo 10 krat manj, vendar pa je tudi nas vseh skupaj precej manj kot tistih, s katerimi nas primerjaš. Ne verjamem, da smo glede tega deleža tako posebni.
        Glede podpore Putinu pa, gledano celostno je razumljivo.

Comments are closed.