M. Mazzini, Planet Siol: Zakaj slovenska prihodnost pripada Združeni levici?

5

Začnimo z nemškimi težavami: “Merklovo skrbi, ker Nemčija nima Silicijeve doline.

‘Ni nemškega Facebooka, ne Amazona. […] Tako smo premožni, da se nam zdi, da bomo vedno, čeprav ne vemo, od kod bo premoženje prihajalo. Povsem smo samozadovoljni.'”

Poglejmo na drugo stran oceana: “Severni Američani so negotovi, ranljivi in prestrašeni ljudje, ki živijo v tveganih, nevarnih in grozečih časih.”

Na eni strani torej ljudje, ki se lahko zanesejo na državo (“Evropa ima v svetovnem merilu sedem odstotkov prebivalstva, proizvede pet odstotkov ekonomskega učinka in razdeli 50 odstotkov svetovne socialne podpore.”), na drugi pa ljudje, ki se lahko zanesejo le sami nase. Po eni strani to zviša motivacijo in prinese večje dosežke, hkrati pa viša tudi frustracije velike večine, ki jim spodleti, in niža kakovost življenja; pri kateri je denar en sam dejavnik in ko so zagotovljene le osnovne potrebe, ne več najpomembnejši.

Država bi se torej morala gibati po srednji poti: če vse plačuje vsem in je za vse kriva, potem izgine osebna odgovornost in nikomur se nič več ne ljubi. Trohnoba je mila beseda za opis mlakužnega stanja. Če je vsak sam, skupnost razpade in država ji kmalu sledi, torej se brez povezovalne funkcije samouničuje.

Na eni strani torej razvajenost, na drugi individualizem. In če oba pretiramo do skrajnosti, dobimo eno in isto: podivjani egoizem.

V katero smer nese Slovenijo? Kje tiči vir trdnosti prebivalstva, sploh mlajšega, najbolj produktivnega dela? Kaj je naš oporni kamen?

Naš oporni kamen

Menim, da so naš oporni kamen starši, predvsem mama, nato sorodniki, skratka mreže, ki se spletejo v majhni družbi in drug drugemu “rihtajo” usluge. Sirote, ki te podpore nimajo, so grdo nasankale. S starševsko podporo lahko mladi delajo začasna in slabo plačana dela, včasih le za drobiž in zato, da jim ni dolgčas. Tako po kafičih strežejo oni in ne imigranti. Če bi tujci hoteli preživeti pri nas, bi jim morali starši pošiljati denarno pomoč, kar bi bil svetovni unikum, povsod drugod po svetu je namreč obratno. “Danes ne jem,” bi rekla ostarela Filipinka, “ker finančno podpiram sina, da lahko dela v Sloveniji.”

Zavist

Američani očitno nimajo ponotranjenega občutka srečnega konca – in ga verjetno zato tako malikujejo v filmih. Nemci ga delno imajo, a jim ga priskrbi država, torej brezosebni mastodont, ki da denar, ne pa bližine. Slovenija pripada družbam, kjer je srečen konec v nas že vgrajen – vedno so tu sorodniki, ki bodo pomagali. V zadnjih desetletjih pogosto celo takoj, ko bo otrok željo šele izrazil (ali celo prej!) in mu zanjo ne bo treba ničesar storiti.

A to še ni vse, kot pravijo v TV-oglasih: dediščina socializma pomeni, da je še vedno živ občutek, da bo pomagala država, torej imamo dvojni srečen konec: država in/ali sorodniki, torej dvojna varnost.

Tisti, ki nismo rastli v tem sistemu zvez in poznanstev, brez občutka srečnega konca, smo lahko tistim, ki ga imajo, le zavistni. Pri tem nas ne tolaži veliko dejstvo, da svetovne literature sploh ne bi bilo, če bi ob prvi junakovi težavi pritekla njegova mama in vse uredila.
Grška Siriza

Grško varčevanje ne vodi nikamor in državni dolg je itak tako velik, da ga ni mogoče odplačati; to je verjetno zdaj jasno res že vsakomur. Skratka, grška “reševalna” zabloda potrebuje drugačen pristop in novi finančni minister je povedal zanimive stvari, ki jim je vredno prisluhniti.

Zato sem z zanimanjem šel prebirat program zmagovalne stranke Siriza. Na gosto opisujejo, koliko in kaj bodo delili, glede financiranja pa takole: zahtevali bodo moratorij in odpis dolgov, povišali davke, ampak to v resnici ni rešitev, zato omenijo glaven vir financiranja, ki bo odpravil vse težave: Nemci jim še iz druge svetovne vojne dolgujejo velike denarje.

Revija Spiegel se je dokopala do tajnega dokumenta, v katerem je že prejšnja oblast naračunala, da gre za 162 milijard evrov, Grki sami pa govorijo tudi o dveh trilijonih evrov.

Glede na to, da je grški dolg 427 milijard ali 320, odvisno od vira, to pomeni, da so v najboljšem primeru že brez dolga in za trilijon in pol evrov v plusu! Juhuhu, to bo veselja, takoj, ko Nemčija nakaže.

Slovenska Združena levica

Kar me je spomnilo na branje programa Združene levice, kjer tudi lahko beremo o precej deljenja, o financiranju pa ne veliko. Obvezni višji davki, nasprotovanje davčnim oazam (kar se ne bo spremenilo v bankovce) in v točki 16 glavni vir financiranja: “Plačilo v drugi svetovni vojni povzročene škode.” Nemčija nam namreč dolguje precej denarja. Te dni enkrat bo plačala in juhuhu, to bo veselja, takoj, ko nakaže.

Več lahko preberete na Planet Siol.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


5 KOMENTARJI

  1. “M. Mazzini, Planet Siol: Zakaj slovenska prihodnost pripada Združeni levici?”
    ==========

    Odvisno od tega kako daleč v prihodnost se gleda. Že naslov je butast, kakšna je verjetno šele vsebina.

    • Vsebina ni slaba, Riki. Vredno prebrati. Mazzini precej karikira in shematizira stvarnost in modele. Kar ne pomeni, da se moti, nasprotno.

      • Je približno tako bedasto kot bi nekdo leta 1936 napisal: “Zakaj nemška prihodnost pripada NSDAP?”
        Zakaj bi potem sploh še bral neko verbalno drkarijo ala Štajbuh, Crnkovič, Mazzini, … pa še koga?
        Stvar je resna, ne potrebuje duhovičenja nekih domnevnih mnenjskih vodoteljev kateri pišejo za honorar, pač pa resno protiargumentacijo.

  2. Čudno je, da ZL ne bo uveljavljala odškodnine tudi od Italijanov. Nemci so nam leta 1944 vsaj zgradili 2. tir železniške proge Zidani most- Dobova, kar nam še niso zaračunali ali kompenzirali.

  3. Čudno je tudi, da ZL ne bo uveljavljala odškodnino od partizanov, ki so nam porušili vrsto pomembnih kulturnih spomenikov ( most Brestanica, številne gradove, cerkve…)

    Doslej še nihče ni ovrednotil te škode.

Comments are closed.