Brez zaupanja se svet ne bi mogel vrteti. Zaupamo že kot dojenčki svojim roditeljem, se jim nemočni popolnoma prepustimo. In seveda čutimo, če smo sprejeti ali ne.
Zaupamo kasneje svojim staršem, da so najboljši, najmočnejši, tudi če to ne drži popolnoma.
Zaupanje nam daje občutek varnosti, zaupam njim, drugim.
Zaupam vsak dan, ko grem na cesto, da bodo souporabniki vozili, kot pravijo prometna pravila, da bodo upoštevali semafor, prehod za pešce, desno pravilo.
Zaupam šoferju, policaju, kuharju.
Zaupam pilotu in vsem ljudem, ki so pripravili letalo, ko vstopim vanj.
Zaupam zdravniku, da ve, kaj dela, da je strokoven in odgovoren. Zaupam sodniku, da je pravičen in etičen. Zaupam duhovniku, da živi po Kristusovem zgledu.
Zaupam svoji druźini, zaupam svoji ženi, zaupam sodelavcem.
Zaupam, da vsi ti in mnogi drugi živijo po resnici, da ni v njihovem delovanju laži – “da” je “da” in “ne” je “ne”. Da, odkritost in ljubezen do resnice gradi zaupanje.
Tudi ko sem bil v službi, sem moral zaupati svojim sodelavcem in oni so morali zaupati meni. Če tega ni, se moramo raziti. Kako naj jih navdušim za zahtevne cilje, če mi ne bi zaupali? Kdo bi šel za vodjem z navdušenjem, če ne bi bilo zaupanja? Če ga ni, bi bilo vse le narejeno, površinsko in neuspešno.
Zaupanje gradimo z svojo celovitostjo, enotnostjo idej, besed in dejanj. S svojo človeško preprostostjo, s tem, da držimo besedo, da spoštujemo zaveze, ki smo jih dali sodelavcem ali partnerjem in tako pokažemo spoštovanje do njih.
Le tako ga bomo dobili tudi nazaj. Tako bodo tudi drugi zaupali meni.
Zaupanje deluje vzajemno, se gradi, raste, daje občutek varnosti, vnaša spoštovanje, celo dostojanstvo.
Toda če ga izigramo, izdamo, če ga zlorabimo, pa je to kot bomba, ki poruši hišo v trenutku, hišo, ki smo jo gradili počasi in skrbno.
Brez zaupanja ne moremo delovati ali sodelovati, počutimo se kot na ledeni plošči, negotovi in ranljivi, nesposobni tvornega odnosa. Iz takih razmer se umikamo ali postanemo pasivni.
Vse velja tudi za poslovni svet. Dana beseda mora biti kot pogodba. Izražena volja resnična in ne navidezna. Obljuba -zaveza. V dolgoletni praksi sem podpisal mnogo pogodb , ampak le za primer, če bi šlo kaj narobe.
Samo stisk roke je bil dovolj. Včasih bi še kasneje rad premislil, predlagal spremembe ali se pogajal. Toda nisem se. Svoboden si dokler ne rečeš DA, dokler ne sežeš v roko. Potem moraš, četudi težko, izpolniti obljubljeno. To te izuči, da naslednjič bolje premisliš, se bolje pogajaš.
Le na ta način beseda velja, je nekaj vredna, si mož beseda.
Le tako si pridobiš zaupanje.
Več: Socialni teden
