M. Makarovič, Demokracija: Zasebni javni sektor

1

Leta 2009 je bilo v raziskavi Slovenski utrip Fakultete za uporabne družbene študije prvič postavljeno preprosto vprašanje, ali bi bilo za razvoj in blaginjo slovenske družbe bolje, da je večina gospodarstva v državni ali v zasebni lasti. Kot da se niso iz poloma socializma ničesar naučili, je takrat kar 45 odstotkov anketirancev videlo rešitev v državni lasti, le 40 odstotkov v zasebni. A Slovenci se počasi vseeno učimo – če ne iz izkušenj socializma, pa vsaj iz izkušenj tranzicije. Novembra lani je bil v okviru iste raziskave delež navdušencev nad državno lastnino že prepolovljen, medtem ko sta večinsko zasebno lastnino zagovarjali že dve tretjini anketirancev. Država pač ni najboljši gospodar, toda Slovenci smo morali to najprej temeljito spoznati v praksi – zakaj bi se učili iz tujih napak, če se lahko iz svojih; zakaj iz starih, če se lahko iz vedno novih? Seveda je moralo ljudstvo to spoznati še pred svojimi sedanjimi oblastniki – slednjim so morali isto povedati v Bruslju …

Če se je to spoznanje končno uveljavilo glede gospodarstva, pa se je kult »javnega sektorja« kot nekakšne vrednote same po sebi ohranil na drugih področjih. Seveda nikakor ne trdim, da se lahko tudi izobraževalni, socialni iz zdravstveni izzivi rešijo s privatizacijo. Zaradi dokazljivih pomanjkljivosti tržne logike v zvezi z nekaterimi posebnostmi lahko nekatere storitve javni sektor (ali zasebni sektor v javni službi) zagotovi širše in temeljiteje, kot če bi bile prepuščene trgu. Zavedati pa se je treba, da je javni sektor vreden natanko toliko, kolikor dobro služi svojim uporabnikom, in sam po sebi – samo zato, ker je pač javen – ni v ničemer moralno ali drugače superioren od zasebnega. Za znaten del slovenskega javnega sektorja velja žal prav nasprotno.

Znaten del njegovih institucij se namreč obnaša, kot da bi bile namen same sebi, ali, še huje, kot da služijo zasebnim interesom tistih posameznikov, ki jih obvladujejo. Ti posamezniki pa nato od vsakokratne državne oblasti pričakujejo, da bo ta samoumevno služila interesom izbranih javnih institucij in s tem posredno – neizogibno – tudi njihovim zasebnim interesom. Za javne in zasebne zavode namreč veljajo v temelju zelo podobna pravila: niti eni niti drugi ne smejo nikomur izplačevati dobičkov, eni in drugi pa lahko glede na notranja razmerja moči razporejajo naloge in delijo finančna sredstva, ki nazadnje – pa naj bo zavod zaseben ali javen – bolj ali pa manj upravičeno končajo v tem ali onem zasebnem žepu. Bistvena razlika je le v tem, da zasebni zavodi v primeru premajhne delovne vneme in prevelikega pohlepa notranjih deležnikov propadejo, javne pa rešujemo davkoplačevalci.

Več lahko preberete v Demokraciji.


1 komentar

  1. Država pač ni najboljši gospodar,
    ============
    in tako dobijo naši politiki izgovor za slabo gospodarjenje. Spet ena komunistična prevara, ki smo ji zdaj že vsi nasedli. To da država ni najboljši gospodar še ni razlog da vse prodamo…

Comments are closed.