M. Makarovič, Demokracija: Varuhi »pravne« države

0

Uporaba »institucij pravne države« za potrebe političnih spletk je še najbolj očitna iz protislovij, v katera se zapletajo njihovi ključni akterji. Oglejmo si neki tok dogodkov.

Poročilo Komisije za preprečevanje korupcije, ki je takrat – čeprav je šlo že količinsko za precej različne stvari – na prav nenavadno »uravnotežen« način obremenilo tako voditelja takratne vlade Janšo kot takratne opozicije Jankovića, je nesporno sprožilo tok dogodkov, ki so med drugim (1) pripeljali do padca druge Janševe vlade, (2) odstranili Jankovića z vrha slovenske »levice« in ga vrnili med lokalne politike, (3) odprli prosto pot za nove politične akterje na »levici« in (4) omogočili oblikovanje vlade, v kateri je Goran Klemenčič postal pravosodni minister.

In zdaj si zamislimo, da razvpitega poročila KPK ne bi nikoli bilo – in v bistvu tistega o Janši formalnopravno res ni več, saj ga po sodbi vrhovnega sodišča sploh ne bi smelo biti. Morda bi se lahko vse našteto zgodilo tudi v tem primeru. Morda bi se Janša takratnim koalicijskim partnerjem zameril s čim drugim in bi mu tako vseeno odrekli podporo. Morda bi se Janković politike preprosto naveličal in premiersko mesto preprosto prepustil Bratuškovi ali pa kar neposredno Cerarju, ker bi ga ocenil za tolikšno moralno avtoriteto. Morda je Klemenčič tako sposoben, da bi danes sedel na mestu pravosodnega ministra v katerikoli vladi. Vendar tega ne moremo vedeti – vemo le, da ga je dejanski vzročno-posledični tok dogodkov postavil na to mesto.

Zamislimo si finančnega vlagatelja, ki obogati na borzi s pomočjo zlorabe notranjih informacij, ki so mu po naključju dostopne. Morda bi obogatel, tudi če ne bi zlorabil notranjih informacij. Morda bi se po naključju odločil enako, tudi če notranjih informacij ne bi imel. Morda bi svoj denar celo še bolje investiral in še toliko bolj obogatel … Pa vendar je dejansko obogatel zaradi zlorabe notranjih informacij.

Goran Klemenčič v nasprotju z našim namišljenim vlagateljem (pustimo resnične ob strani) ni storil nobenega kaznivega dejanja. Kot nosilec javne funkcije je samo kršil ustavne pravice, pomagal zrušiti eno vlado, postaviti drugo in si nato odprl pot do ministrskega položaja v tretji. Do tako velikih dogodkov je težko ostati indiferenten: če je ravnal prav, je junak, ki si zasluži biti še kaj več kot le minister; če je ravnal narobe, bi se moral opravičiti vsej Sloveniji in se umakniti z javnih funkcij.

Vrhovno sodišče je v sodbi ugotovilo, da je ravnal narobe. Klemenčičev odgovor je, da je kljub temu vsebinsko ravnal prav, in njegov sedanji šef ga je pri tej argumentaciji, kot kaže, podprl. Skrajno nenavadno je, da je lahko za sicer tako odločne zagovornike pravne države vsebina pravilna kljub napačni (pravnoproceduralni) formi. Razen seveda, če ni pravna država zanje le prazna floskula ali morda celo priročno politično orodje.

Več lahko preberete v Demokraciji.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.