M. Makarovič, Demokracija: Retorika državljanske vojne

13
253

Ko je France Bučar v vlogi predsednika prve demokratično izvoljene slovenske skupščine – glede na sklerotičnost slovenskega zgodovinskega spomina – zdaj že kar davnega leta 1990 razglasil »konec državljanske vojne«, je imel vsaj v metaforičnem smislu globoko prav. Takratni trenutek sta namreč zaznamovala dva bistvena elementa. Po eni strani je Slovenija prvič dobila demokratično oblast, resnično izvoljeno od slovenskih državljanov, ne pa nasilno vsiljeno z ene politične strani. Po drugi strani pa se je zgodovinska razcepljenost takrat končala ne le na formalni, temveč pravzaprav tudi na vsebinski ravni, saj je družba končno imela skupno vizijo – umestitev Slovenije v demokratičen, zahodnoevropski prostor z vsem, kar k temu sodi. »Evropa zdaj« ni bilo predvolilno geslo pomladne koalicije Demos, temveč slovenskih komunistov, ki so se izrekli za »prenovitelje«. Demos takega gesla niti ni potreboval, medtem ko so komunisti čutili potrebo, da volivcem dokažejo, da so zdaj evropski, ne pa balkanski, sovjetski ali morda neuvrščeni.

Seveda so razlike obstajale tudi takrat. Znaten del stare politične elite je menil, da sta jugoslovanska in evropska prihodnost združljivi, ali pa je celo videl v evropski usmeritvi le priročno floskulo za začasno taktično rabo, intimno pa verjel v stare ideale socializma in jugoslovanstva. A to takrat niti ni bilo bistveno, saj je bil prevladujoči diskurz jasen – vizija demokratične samostojne Slovenije v evropskih okvirih je bila nesporna, kar je nato potrdil najprej plebiscit, nato pa skozi devetdeseta leta zavezanost vseh ključnih slovenskih političnih strank vključevanju v Evropsko unijo in zvezo NATO. In sledili so trenutki, ki so dajali vse razloge za zmagoslavje – od vstopa v EU leta 2004 do slovenskega predsedovanja EU leta 2008. Slovenija je vsaj v temelju bila na pravi poti kljub posamičnim stranpotem in v bistvu tudi ne glede na to, kdo je bil v nekem trenutku na oblasti.

Danes so stvari videti drugačne in prav lahko bi se zazdelo, da smo spet nekje v sredini osemdesetih let prejšnjega stoletja. Res je, da imamo demokratično izvoljen parlament, vendar kljub demokratičnim volitvam obstaja stalen dvom o legitimnosti oblasti, ki občasno utemeljuje tako imenovane ljudske vstaje. Javnomnenjske analize kažejo, da se večini slovenskih državljanov parlamentarna demokracija niti ne zdi več primerna oblika vladanja in bi raje imeli kaj drugega … Od načel demokratične družbene ureditve nas oddaljuje tudi sodni sistem, za katerega ni mogoče jamčiti, da sodi le po formalnopravnih kriterijih na podlagi ugotovljenih dejstev, ne pa tudi po političnih kriterijih. Zato tudi ni mogoče jamčiti, da ni občasno ali celo sistematično zlorabljen za obračunavanje s političnimi nasprotniki.

Pravni nasledniki zveze komunistov si danes za politično geslo gotovo ne bi izbrali česa podobnega, kot je Evropa zdaj. Evropo danes povezujejo s kapitalom in neoliberalizmom ter sami kot alternativo (znova) zagovarjajo socializem. Predsednica vlade v javnosti ne prepeva Ode radosti, ampak Rdečo zastavo (Bandiera rossa). Komunistične rdeče zvezde na javnih dogodkih prav očitno izpodrivajo evropske. Seveda gre le za simbole, od katerih ljudje ne živimo ali umremo in so zato – verjamem – za povprečnega slovenskega volivca precej nepomembni. So pa zato toliko bolj zanimivi, ker kažejo prevladujoče stanje duha, ki se očitno izrazito odmika od tega, kar je Slovenija bila v devetdesetih letih. Moderna Evropa za tiste, ki danes vladajo Sloveniji, v nobenem smislu ni več ideal.

Več: Demokracija

13 KOMENTARJI

  1. Simboli, ki simbolizirajo nasilje in ki jih sedanja oblast s svojimi podporniki oživlja ( rdeča zvezda, partizanske pesmi…), pomenijo oživljanje nasilja v politično delovanje.

    Očitno so spoznali, da na civiliziran način ni mogoče uveljaviti svoje interese in oblast, zato se ponovno poslužujejo kot pred 70 leti nasilja.

    Vendar pa danes živimo v drugih časih. Časih, ki nas pravočasno opominjajo, da je takšen pristop poguben in obsojanja vreden.

  2. Gre za pristop, ki ruši temeljne človekove vrednote, ki so vsebovane tudi v mednarodnih deklaracijah o človekovih pravicah, ki so bile zapisane zato, ker so totalitarni sistemi ( tudi pri nas) povzročili najhujše gorje človeštvu.

    Vse države sveta so se pisno obvezale, da bodo državljani sveta imeli odnos do drug drugega kot brat z bratom, ker se vsi rodimo z enakim osebnim dostojanstvom in pravicami.

    Bistvo civiliziranega odnosa je, obvladovanje egoizma po nepoštenem premoženju in oblasti.

    • Dandanes za totalitarno ureditev ne potrebujemo množicih, ki vohunijo za svojimi sosedi in “prijatelji”. Zadoščajo že malo boljši računalnik in dostop do podatkov, ki se pretakajo po internetu. Ni vseeno, kdo na svetu ima te podatke in kako jih uporablja. Tako kot polkilska atomska bomba ni malo večja ročna granata, tako tudi sodobna tehnika ni malo večja varnostna kamera. Tako kot ni vseeno, katere države imajo atomsko bombo in katere je pod nobenimi pogoji ne smejo dobiti, tako podobno ni vseeno za internetno-računalniška totalitarna orodja. Ostalo so kot ročne bombe in bajoneti – primitivna orožja.

  3. Totalitarno nasilje je lahko odkrito ali prikrito.

    Za prikrito nasilje se običajno uporablja tuj izraz – netransparentno politično delovanje.

    Primerneje in učikoviteje bi bilo, da se uporablja slovenski izraz – nepošteno politično delovanje, ki bi nazorneje opozoril na nepravilnost takšnega političnega delovanja.

    • Ali nepošteno politično delovanje pomeni zbiranje podatkov o milijonih ljudi s pomočjo računalnikov? Ali se pogovarjamo glede na zlorabe, ki jih omogoča sodobna tehnologija, o kakšnih relativno bagatelnih zadevah v državah komaj kaj bolj razvitih od tretjega sveta?

  4. Pojem hladne državljanske vojne… Zadnjič sem ga slišal od generala Frante ali kdo je že bil zadnjič z Ambrožičem na TV?

    Ta hladna državljanska vojna še danes traja.

    • Stran, ki v hladni državljanski vojni zagovarja nacistično stran, ne more zmagati. A ni bolj od hladne državljanske vojne smiselno kapitalistično tekmovanje, ki je v Evropski uniji možno in omogoča zmago in prevlado tehnološko in organizacijsko naprednejših idej?

  5. Težko bi potrdil ali zavrnil vašo oceno o elitah. A prepričan sem, da za “preproste” ljudi velja, da se jih je veliko veliko obetalo od kapitalizma. A so upe izgubili in obrnili pogled nazaj.

    • Niso vedeli, da v kapitalizmu foušija ne deluje dobro in da bodo morali tudi delati.

      Leta 1991 sem poslušal, kako Slovenci vemo, da bomo morali delati, le na jugu je bilo obratno.

      Danes vidim, da precej ljudi noče delati, le hoditi v službo in dobivati lepo plačo.

      • Tudi jaz imam zadnja leta pogosto (zelo 😉 slovenski) občutek, da moje blagostanje ni pretirano odvisno od mojega dela, truda in pozitivnosti. V smislu “tako sem, kot drugi hočejo”. 😉 Če se tudi drugi podobno počutijo, me ne čudi, da pada motivacija.

        A menim, da tako ne more trajati dolgo, saj tako jaz kot večina ljudi, ki jih v Sloveniji poznam, radi delamo.

    • ID, več kot očitno je, da nočete ali ne morete videti, da so kapitalizem, ki ga imamo v Sloveniji gradili nekdanji komunisti oz. Partija. Bistvo tega kapitalizma kot tudi nekdanjega socializma pa je odsotnost pravne države ali drugače povedano, tri neodvisne veje oblasti, tako zelo bistveni za demokratično družbo, so tako kot v nekdanjem socializmu zlizane med seboj in vodene iz enega centra.

      • Če so v Sloveniji kapitalizem gradili komunizem in Partija (avtor zgornjega članka situacijo v Sloveniji opisuje nekoliko 😉 drugače), ali potem v Sloveniji desnica sploh obstaja? In ali torej ima sploh kakršnekoli zasluge? Je torej Republiko Slovenijo osamosvojila samo levica popolnoma brez pomoči desnice? 😉

        Glede premajhne neodvisnosti zlasti pravosodne veje od preostalih dveh pa menim, da boste tako na levi kot na desni dobili podobne numerične ocene. Poudaril sem numerične, ker bi slovensko politično realnost gotovo ocenili podobno slabo in s podobnimi poudarki, a bi ob tem seveda navajali različne dogodke in obsojali različna konkretna dejanja.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite