M. Lisec, Socialni teden: Skok v življenje

1
170

Vsak »skok iz« je hkrati nujno tudi »skok v«

Ko skočimo s pomola, pristanemo v vodi. Ko padalci skočijo s pečine ali previsnega travnika, se znajdejo v zraku. Ko so Izraelci v zanosu »skočili« iz sužnosti, so se (po travmatičnem blodenju in objokovanju loncev čebule, ki jih je bilo v Egiptu na pretek) svobodni znašli v obljubljeni deželi. Ko skočimo iz svojih ujetosti, se znajdemo na novih horizontih (osebne) svobode. Skok iz smrti, pa kakršen koli obraz že ima, pomeni vedno skok v življenje: ko prestopimo prag smrti, se končno zares dotaknemo življenja.

Življenje je konec koncev zelo preprosto: šele ko nekaj (za)pustimo, ko osvobodimo naročje, lahko objamemo nekaj novega. Ko se izpraznimo starih, trhlih gotovosti, smo pripravljeni na novo, kar nam je življenje pripravljeno da(rova)ti.

Večkrat sem omenil besedo gotovost. Gotovost v življenju vse prepogosto zamenjujemo z varnostjo. Občutek varnosti je temeljna eksistencialna kategorija, ki za zdrav človekov razvoj ni pomembna le v nežnih otroških letih. Tudi v odrasli dobi in v starosti je notranji občutek varnosti temelj človekovega osebnostnega napredovanja. Prav na občutkih varnosti temeljijo tudi občutja gotovosti v življenju. Če si sposodimo E. Fromma, je varnost kategorija z ravni »biti«, medtem ko se gotovost umešča v polje »imeti«. Varnost predstavlja dinamičen koncept nenehne človekove rasti, medtem ko gotovost v človekovem življenju predstavlja obdobja »spuščanja sider«, oklepanja že pridobljenega. Če ponazorimo: človek, ki se odpove gotovosti pridobljenega in se usmeri k novim ciljem, ki se na svoji poti ne ustavi, ne zgubi občutka varnosti, kar pa ne velja obratno: kdor izgubi notranji občutek varnosti, ta tudi gotovosti več nima oziroma gotovosti, ki jih poseduje, nimajo prave vrednosti in v človeku še zdaleč ne zapolnijo notranje praznine.

Kaj torej pomeni živeti? – Pomeni zavedati se dinamičnosti življenja in ohranjati v sebi čuječnost, živost. Z drugimi besedami, živeti pomeni ohranjati v sebi občutek varnosti in nenehno zapuščati vse oblike gotovosti, do katerih smo se prebili na naši poti, a nas začnejo zavirati pri naši rasti. – Ravno v tej točki pogosto delamo usodne napake.

Mnogi mladi si za življenjski cilj postavijo, recimo, poroko. Ko fant in dekle dosežeta svoj cilj, sta na poročni dan onadva (in mnogi z njima) srečna, zadovoljna: uspelo nama je! Pot iskanj, razmišljanj, vzajemnega razvijanja občutkov varnosti, ki jima ju njuna skupnost nudi, je poplačana. Na poročni dan se njuna zakonska zveza spremeni v gotovost, v nekaj, kar preprosto imata, kar je njuno. V tem prepričanju in zadovoljstvu ob »osvojeni trofeji« se začne lomiti mnogo zakonskih zvez, če mož in žena pozabita ali spregledata, da jima »osvojeno« ne koristi nič, če ne bosta nadaljevala z dinamičnim procesom osebne in skupne rasti. Nič, kar v življenju imamo ali osvojimo, ni samoumevno, da bo to za vedno »naše« – tudi najgloblji, najbolj temeljni odnos življenja ne!

Več lahko preberete na strani Socialnega tedna.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite