samo če zgreši cilj…
Mag. Martin Lisec je diplomiral iz teologije na salezijanski papeški univerzi v Rimu. Ima bogate praktične izkušnje vzgojnega dela z mladimi v stiski. Več let je deloval v mladinskem centru; ustanovil je projekt Skala – mladinska ulična vzgoja (1995) in inštitut za mediacijo Concordia (2003). Kot idejni vodja in direktor podjetja Stopinje s svojim delovanjem širi veselje do življenja in pomaga ljudem k bolj kakovostnemu preživljanju trenutkov vsakdanjosti. Magister Martin Lisec tako poklicno kot zasebno dnevno krepi svojo voljo do smisla. Je logoterapevt in mediator. Avtor in urednik več knjig. Nekdanji duhovnik. Tudi oče treh otrok. Novo se lahko rodi le iz ruševin starega, se glasi kredo 20. stoletja. Kreacija novega v svojem jedru predpostavlja tri ključne pojme: svobodo, odgovornost in prav(iln)o izbiro. Izum(ljanje) kot ustvarjanje novega zahteva od posameznika iznajdljivost – domiselnost; popolno destrukcijo (starega). Pojmovna trojica (svoboda, odgovornost, izbira) je tudi izhodišče filozofije in psihoterapevtskega postopka t. i. logoterapije, s pomočjo katere naj bi pacient spozna(va)l smisel svojega življenja. Vprašanje smisla je eno izmed temeljnih eksistencialnih vprašanj, ki si jih zastavlja sleherni smrtnik. Smisel ni en sam; smislov je toliko, kolikor je ljudi. Toda najpomembnejši je naš lastni smisel! »Neulovljiv« brbota in se peni na dnu dušnih globin in ponavadi privre na površje (če ne večkrat in ne prej) vsaj enkrat letno ob izteku koledarskega leta, ko pride čas »inventur«, takšnih in drugačnih obljub in zaobljub. Ko se »staro« leto izteče – prevesi čez rob in doseže svoj »cilj«. In spet se lahko iz ruševin vse rojeva. Ponovi znova. Na novo. Z novim trenutnim (ne)smislom …
V obdobju naraščajoče (gospodarske) krize, ki razjeda številne države sveta, se duševne stiske ljudi povečujejo. Bolj kot kadar koli se zdi, da slehernik sredi tesnobne propadljivosti sveta hrepeni po odrešenju. Kriza, v kateri smo, je svojevrsten izziv kot obrat vase, saj preusmerja pogled iz zunanjega sveta v lastno notranjost.
Res je. V trenutkih kriz, stiske smo ljudje bolj pozorni na tisoč malenkosti, ki jim sicer ne namenjamo posebne pozornosti. Mnogi na primer v teh časih z večjo pozornostjo spremljajo tok denarja in izdatkov, drugi se vračajo k vrtnarjenju in delni samooskrbi, tretji ugotavljajo, da je v takšnih časih, kot jih živimo, najbolj smiselno vlagati čas in energijo v svoje znanje in duhovni razvoj. Sam opažam, da nas kriza vse razgalja, posebej razgalja odnose, v katere smo vpeti. Čas blaginje omogoča ljudem številna mašila, s pomočjo katerih se lahko uspešno izognejo vprašanjem lastne eksistence in sobivanja z drugim. V krizi, ko je možnosti zunanjega bega pri mnogih manj, se močneje izrazi vse, česar v odnosih dejansko ni. Zato so obdobja krize v prvi vrsti izziv in priložnost, da se zavemo dragocenosti vsega, kar se nam je (doslej) zdelo samoumevno, se zavemo pomembnosti odnosov, v katere smo vpeti, ter začutimo hvaležnost za ljudi, ki so nam darovani. Kriza jasneje začrta v zavesti posameznika mejo med pomembnim in postranskim v njegovem življenju, kar navadno vodi do preprostega spoznanja, da še zdaleč niso vse stvari enako pomembne, da nimajo enake vrednosti in pomena. Kriza pomaga človeku ločevati zrnje od plev. Tako se izrisuje pot k odrešenju: imanentnemu v smislu, da premagujemo strah in notranjo negotovost, in transcendentnemu v smislu, da začenjamo razumeti, da ni vse odvisno od nas ter da sta zaupanje in izročanje ključni komponenti človekove eksistence.
Volja do smisla presega “voljo do užitka” in “voljo do moči”; poraja se iz trenutka sedanjosti (vselej vznika “kot večni zdaj”) kot neuničljiva želja po ustvarjanju, postajanju, samospoznavanju.
In samopreseganju, bi dodal. Frankl definira voljo do smisla kot osnovno notranjo privlačnostno motivacijo v človekovi duhovni razsežnosti, ki ga sleherni trenutek spodbuja, da sprejema zanj smiselne odločitve. V luči volje do smisla, ki se postavlja nasproti volji do užitka, je smisel posameznika zato nujno relativen in subjektiven. Frankl je s svojo logoterapijo močno omajal Maslowovo teorijo zadovoljevanja potreb, na kateri pravzaprav temelji sodobna zahodna potrošniška družba. Danes je na zahodu, vsaj na videz, vse podrejeno človekovemu samouresničenju. Toda človek je edino bitje, kije zmožno samopreseganja. Človek je zmožen z močjo svojega duha in notranje svobode odkrivali smisel tudi v okoliščinah, ko vse potrebe niso zadovoljene. Koncept samopreseganja nikakor ne zanika samouresničitve, torej ni naravnan proti ambicijam sodobnikov. Samopreseganje ne pomeni, naj človek neha skrbeti za kakovost vsakdanjega življenja. Upoštevaje vse, kar ponuja sodobni čas, ampak ga dopolnjuje, nadgrajuje in daje svojemu samouresničevanju končni in globlji smisel. Samopreseganje odpira krog človekovega vrtenja okoli lastne osi v
spiralo presežnosti.
Nad vbodom delfskega svetišča vklesani apolonski poziv Spoznaj samega sebe tudi danes še vedno in enako kot v helenizmu in/ali pohomerski dobi terja od nas zahtevo po modrem delovanju. Če dopustimo, da poziv k samospoznanju resnično spregovori v nas, smo že takoj na začetku nagovorjeni k samoprevpraševanju, ki nas ne zavezuje še k dajanju odgovora z umom, temveč s celim bitjem. Spodbuja k preiskovanju skrivnosti človekovega življenja, k premišljenemu obvladovanju samega sebe in svojih strasti, v kateri sovpadata premišljenost in dejanje.
Samospoznavanje je prvi, ključni in zelo nujni del naloge, kije postavljena pred slehernika. Pomembno je, da človek določeni parametre tako svoje identitete kot svojih hotenj, želja. interesov, načtov. Toda človekova pot se po Franklu ne more in ne sme ustaviti pri njem samem. Bistveno je, da potem, ko se dokoplje do spoznanja, kdo in kaj je, kateri so ključni elementi njegove identitete, naredi korak naprej in ugotovi, kakšno je njegovo poslanstvo, njegova naloga v življenju. Nekoč so študentje avstralske univerze podarili Franklu bumerang. Frankl je izkoristil priložnost za “minuto logoterapije” in poudaril, da se bumerang vrne k metalcu, samo če zgreši cilj. Podobno je s človekom, če njegova eksistenca zgreši cilj, smisel življenja, se človek “vrne k sebi”, se začne zapletati v samega sebe in ne najde izhoda iz labirintov ujetosti Vase. Bumerang, ki zadene cilj, se nikoli ne vrne k metalcu. Tudi človek, ki odkrije smisel svoje eksistence, se ne vrti več v začaranem krogu samospraševanja in kroženja okoli lastne osi.
Pogovarjala se je Nina Zofič.
Več na spletni strani Stopinje oz. v Oni.
