V politični tišini poletja in v senci olimpijskih iger lahko predsednik vlade Miro Cerar v miru išče novo finančno ministrico ali ministra.
Cerar išče nekoga, ki bi bil po eni strani tako politično naiven ali celo neracionalen, da bi brez pretiranega razmisleka sedel na najbolj razmajani stol v precej razmajani vladi, hkrati pa dovolj kredibilen, da bi tej isti vladi v strokovni in širši javnosti povrnil vsaj malo izgubljenega zaupanja. Navsezadnje na slabo upravljanje države opozarja tudi dejstvo, da smo še vedno brez fiskalnega sveta, ki bi ga, skladno s slovensko ustavo, že morali oblikovati. Politično šibki vladi, ki se sooča z nenehnimi koalicijskimi spori, ni uspelo pridobiti na glasovanju v državnem zboru dovolj podpore za predlagane kandidate. Zato se iskanje dobrega verodostojnega kandidata ali kandidatke, ki bi v drugi polovici mandata vstopil v to vlado, zdi skoraj nemogoča misija.
Pravzaprav je še najbolj politično logično, da v takšnih razmerah vodenje ministrstva do konca mandata prevzame državna sekretarka Vraničarjeva ali pa ministrica brez resorja, zadolžena za razvoj in kohezijsko politiko, ter trenutna vršilka dolžnosti Smerkoljeva. Prva bi Cerarju zagotovila kontinuiteto vodenja ministrstva, druga pa mu je politično bližje, hkrati pa je bila do sedaj zadolžena za črpanje evropskih sredstev, ki je eden največjih izzivov za to vlado. Za ministrico Smerkoljevo sicer velika večina ljudi sploh ni vedela, da je ministrica v Cerarjevi vladi, dokler ni postala v. d. ministrice za finance, kar sicer veliko pove o (ne)aktivnostih vlade. Za Cerarja je gotovo najenostavnejša in politično najvarnejša izbira, vprašanje pa je, kaj bi za davkoplačevalce pomenilo imenovanje strankarsko izrazito profiliranega finančnega ministra.
Cerarjeva vlada deluje v bistveno ugodnejših pogojih kot prejšnji dve vladi, čeprav se zdi, da tega ne zna izkoristiti. Razmere na finančnih trgih še nikoli v zadnjih letih niso bile tako ugodne. Pravzaprav živimo v nekakšnem narobe finančnem svetu, saj so medbančne obrestne mere že nekaj časa negativne, kar pomeni, da poslovne banke plačujejo ležarnino za deponirani denar pri Evropski centralni banki. Rekordno nizke obrestne mere vodijo do rekordno poceni denarja, kar pa se še ne pozna na večji investicijski rasti. Ne smemo zanemariti, da poceni ali zastonj denar še ni garancija za zagon investicijskega cikla in novo gospodarsko rast. Primer dolgoletne de- presije in zastonj denarja je japonsko gospodarstvo. Nizke obrestne mere so potrebni, nikakor pa še ne zadost- ni pogoj za okrevanje gospodarstva.
Več lahko preberete na vecer.si.
