Kdo so resnični in kdo le samozvani naprednjaki?
Vemo, da je naša družba žal razklana zaradi nerazčišene in neporavnane preteklosti. Ta moralna razklanost, ki jo bo moral naš narod premostiti in zaceliti, da bo lahko zaživel s polno silo v novih časih, pa je morda vzrok, da ne opazimo ali vsaj ne posvečamo dovolj pozornosti drugi, sicer ne novi, a rastoči razklanosti, ki prihaja v kriznem stanju močneje do izraza.
Ob osamosvojitvi nismo zamenjali prevladajočih političnih kadrov, niti niso ti spremenili svoje politično-gospodarske miselnosti, ki temelji na idejah, ki so v 19. stoletju veljale za »napredne« in so v 20. stoletju usmerjale državo, v kateri smo živeli. Ti ljudje, ki so do neke mere zamenjali Stalina z Gramscijem, pri nas še vedno obvladujejo politično sceno, večino medijev, državna in velik del prisvojenih podjetij, sindikate in visoko šolstvo. To pomeni, da oblikujejo državo, ki je gospodarsko, politično in mentalno zasidrana v socializmu industrijske dobe, s strukturami, ki so morda kdaj omogočale prebivalstvu relativno blaginjo, a tega ne zmorejo več.
Medtem ko je pri nas nekdanja partijska elita slepo branila svoje, z nasiljem pridobljene privilegije in je s populistično politiko zavajala državljane, da so verjeli zgodbam o uspehu in pri tem mislili, da res branijo nacionalne interese, se je na svetu čas premaknil. Novo stoletje ni prineslo le globalizacije, temveč z vsestranskim razmahom znanja tudi rastočo inovativnost, ki odpira nove množnosti za vse, velike in majhne, a ki tudi neizprosno pušča v ropotarnici staro.
Industrijska doba je ostala v zgodovini in velik del velikih in malih držav že leta tekmuje na področju znanja, inovativnosti, informatike, biologije, nanotehnologije in ne na zadnje tudi naravi in tehnologiji prijaznega ekološkega kmetijistva. Vendar je osamosvojitev omogočila tudi pri nas, da je sredi odprtega gospodarskega in miselnega prostora, ob okamenelosti državnih struktur in vodilnih elit, znaten del prebivalstva lahko mislil z lastno glavo in skušal držati korak z ostalim svetom. To pa je privedlo do razpoke v družbi, ki je ni opaziti na politični šahovnici, a je prav zato toliko bolj nevarna. Pomeni namreč, da se je vodilni člani tako vlade kot opozicije ne zavedajo, ali vsaj, da jo podcenjujejo. To se dogaja morda tudi zato, ker poteka ta razpoka tudi po sredi sedanjih političnih strank.
Ne glede na levo in desno politično razdelitev ostaja velik del družbe in političnih elit na poznanem bregu populizma, ki se predstavlja volivcem in si kupuje legitimnost z oznako blaginjske pa tudi socialne države. Pri tem se malokdo vpraša o resničnem pomenu teh definicij pa o realni zmogljivosti družbe za njihovo vzdrževanje. Hote ali nehote sledijo na videz udobnemu modelu, s katerim je prejšnja generacija že uničila eno državo, kot da jim ne bi bilo mar lastne.
Državljanov, ki to opazujejo in vidijo, da je treba nekaj ukreniti, je vedno več. Ti stojijo na drugem bregu, a nimajo ne politične ne medijske moči, da bi prepričali otopelo množico, da jih »vsevedna« država ne vozi z modernim vlakom v lepšo prihodnost, marveč da drsi pod njenim vodstvom vsa družba po toboganu proti še nepoznanemu dnu.
Slovenska družba, ki jo vodijo tako imenovani samozvani »naprednjaki«, je v resnici hudo konservativa. Zvesto ohranja zastarel družbeni model, ki dokazuje svoj razsvetjenski progresizem edino še z nestrpnostjo do katoliške Cerkve. Ni čudno potemtakem, da se najvidnejši zastopniki starega političnega totalitarizma ogrevajo za žlahtno konserativnost.
Ljudje na drugem bregu, ki poznajo in pravilno ocenjujejo preteklost in sedanjost ter zato tudi jasno vidijo, kam vodi dosedanje samozadovoljstvo, so postali v primerjavi s to zastarelo družbo resnični naprednjaki in na njih je neizogibna naloga, da prično ukrepati, hitro in radikalno.
Stojijo pred nalogo, da v državi odpravijo staro socialistično miselnost in populistično prakso ter dajo pojmu socialne države otipljivo vsebino. Zato je treba doseči resnično pravno državo in osvoboditi pravosodne strukture politične odvisnosti. Prav tako je treba razbremeniti gospodarstvo, ki ga je treba nujno poživiti in mu omogočiti zdrav razmah, ker predstavlja temelj in potreben pogoj za socialno uravnoteženo državo. Država mora sicer ohraniti nadzor nad finančno-gospodarsko dejavnostjo, a pri tem paziti, da sama ne postane neznosno breme. To pomeni vitko državno strukturo, prosto privilegiranih bonitet in neuravnoteženih proračunov, in odločno usmeritev javnih sredstev v izboljšanje infrastrukture, namenjene gospodarstvu pa tudi znanju. To pa kliče po globoki univezitetni prenovi. Univerza, ki ostaja na mnogih od svojih tradicionalnih šol v preteklosti, ne more oblikovati generacij za dobo, ki je že v polnem teku.
Več: Slovenski čas
