M. Krečič: Irska – v opomin in spodbudo

65
224

irska istospolne porokeRezultati referenduma so nedvoumni. Ljudstvo je odločilo. Ali je modro presodilo in ali je sploh presodilo – o tem bo govorila prihodnost. V demokraciji se upošteva in spoštuje demokratično izraženo voljo ljudi, večine. To pa ne pomeni nujno strinjanja z njo oziroma odobravanja tako sprejetih odločitev.

Opozorilo z Irske je prišlo še o pravem času, da ga resno jemljemo in upoštevamo. Postavlja nas na realna tla: tudi nam se lahko kaj takega zgodi – če ne letos, pa kdaj v (bližnji) prihodnosti. A Bog ne daj, da z mojim (tihim) pristankom: bodisi z umikom v varni svet mojega ‘vrtička’ bodisi z molkom ob soočenju različnih mnenj bodisi z neudeležbo na referendumu. Zato naj bo ‘irska lekcija’ dodatna spodbuda, da ne ‘vržemo puške v koruzo’, se ne predamo malodušju in skomignemo z rameni: »Vseeno je. Nič več ni možno narediti.«

Ne, ni vseeno. Zelo različno je doživljanje rezultata (takega ali drugačnega), če veš, da si dal od sebe največ in najboljše, kar si mogel dati. Drugače pa je v primeru, ko ti nekje v globini kljuje: »Tudi ti si kriv, da je tako … premalo si se potrudil …«.

Velikokrat je bilo jasno izrečeno pojasnilo, da pri nasprotovanju izenačevanja raznih skupnosti ne gre za nasprotovanje istospolnim, da imajo zakonsko urejena medsebojna razmerja. Ne morem pa pristati na to, da so njihove skupnosti povsem enake heterospolnim in se uveljavijo pravice ‘močnejšega’ (odraslih) nad šibkejšim (otrokom), kjer otroka popredmetimo v (tržno) blago in spremenimo v ‘poskusnega zajčka’ na področju vzgoje. Želja še ni (nujno) pravica, sploh ne pravica do posedovanja druge osebe. Take pravice pravzaprav nisem zasledila: ne v Konvenciji o otrokovih pravicah ne v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah. Na področju posredovanja življenja smo si v izhodišču različni in tega dejstva noben zakon ne more spremeniti. Tu gre za neenačbo in kakorkoli se jo obrača, vmes ne more biti enačaja.

Z malimi koraki do velikih sprememb

Ker pa je sprejem ‘enakopravne zakonodaje’ zgolj podlaga za nadaljnje spremembe, ne smemo molčati. Verjamem, da je bila sobota in bo prihodnja nedelja na Irskem navzven popolnoma enaka kot četrtek pred referendumom. In tudi po predvidenem sprejetju zakona jeseni se kaj bistvenega ne bo zgodilo takoj: naj se ljudje (nasprotniki) nekoliko pomirijo in sprijaznijo z majhnimi, na videz nepomembnimi spremembami. Z malimi koraki pa nato počasi, a zanesljivo v spremembo družbe. Tja do nadzora in sankcioniranja ‘napačno’ postavljenih besed in misli. Tako rekoč v nov totalitarizem. Dejansko so tudi pred 75 leti vsaj v obrisih vedeli, kako se godi in živi v ‘novi realnosti, kjer so vsi enaki’ – a to védenje ni preprečilo adaptacije v naše kraje. Gre zgolj za ponavljanje zgodovine? Toda to ponavljanje ni samo ciklično, temveč je spiralno: vsakokrat v nadgradnji prejšnje variante.

Zato ne smemo utihniti in svariti. »Gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!« (1 Kor 9,16). Mar ni družina, ustanovljena že v raju, nedvomno potrjena tudi v evangeliju? Če parafraziram neko izjavo: nikoli še noben koncil ali cerkveni dokument ni obsodil družine ali izjavil, da je v nasprotju s Svetim pismom in naukom Cerkve. Nasprotno, pripisuje ji izjemen in nenadomestljiv pomen ter jo na nek način privilegira. Ne zato, da bi se prevzela – za to ob veliki odgovornosti in množici sprotnih težav niti nima realnih možnosti, saj je dovolj zunanjih okoliščin, ki skrbijo za njeno ‘prizemljitev’. Mislim da zato, ker potrebuje posebno pomoč in podporo, da bi zmogla opraviti zahtevno nalogo, ki ji je zaupana kot temeljni zibelki in ohranjevalki človeštva.

Vse zagotovo in nikoli ni (zgolj) v naših rokah, a tega, kar lahko opravimo mi, ne bo storil nihče namesto nas. In ko bomo naredili vse, kar je v naši moči, da bi zaščitili družino, ter dovolili tudi Svetemu Duhu, da opravi tisto, česar sami ne moremo, bomo na predreferendumski dan ‘volilnega’ molka lahko počivali in rekli: »Storili smo, kar smo bili dolžni storiti,« ter volivcem prepustili odločanje o nadaljevanju v smislu Cankarjevih besed: »Narod si bo pisal sodbo sam.« Tako ali drugače. Sodba pa bo nepristranska in neizprosna. Kar v majhnih količinah seješ, pomnoženo žanješ. Ali kot so včasih rekli: »Kar si skuhal, pa še pojej!«

Martina Krečič, Vipava

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


65 KOMENTARJI

  1. Človek se počuti odlično, ko vidi, kako mračnjaki vsakodnevno prejemajo boleče brce in klofute. In to celo v okoljih, kjer so še nedavno imeli glavno besedo …

    • Podobno navdušujoče je bilo, ko so mračnjaki vsakodnevno dobivali brce od nacistov ali komunistov, navdušujoče pa so tudi brce, ki jih deli ISIS. Prekrasen svet po meri iztirjencev.

      • ISIS je tvorba vam nedvomno zelo ljubih Američanov. Tako kot so bili afganistanski mudžahidi, iz katerih so se potem razvili talibani. Ti islamisti se namreč radi strgajo s povodca in potem grizejo svoje ameriške gospodarje …

  2. Bravo Irska!!

    Se mi zdijo pa izjave kot so “novi realnosti, kjer so vsi enaki” zelo zanimive –> saj ste ravno vi tisti, ki zahtevate enakost/istost (vsi strejt, vsi se priklanjati istemu bogu, vsi enake družine….)

  3. Civilizacijski dosežki
    – poroka je pogodba, ki ureja materialne pravice dveh oseb,
    – otrok je blago, ki ga kupiš od nadomestne matere,
    – delo je za bedake, ostali si izborijo socialne pravice,
    – življenje in smrt(evtanazija) je stvar arbitraže

    • Poroka je v osnovi vedno bila pogodba; včasih med družinama poročencev, danes običajno med njima samima. Drugo pa je neka domnevna nadnaravna mistika, ki jo poroki pripisujejo pravljičarji vseh barv. Kdor v te neumnosti verjame, naj kar, normalnih ljudi pa naj s tem ne posiljuje.

      • Zakaj pa se ji ne reče pogodba, ampak ZAKON!? Ti kar verjemi v svoje neumnosti, drugim pa pusti, da vedo in razumejo. Če je tebi mistika, ker ti ni dano razumeti razlike, vsi niso tako na slabem.

        • Pravzaprav sta pogodba in zakon v tem primeru takorekoč sinonima. Pač vnaprej zakonsko predpisana pogodba, ki jo udeleženci podpišejo in se s tem zavežejo, k spoštovanju pogodbe (in njenih členov). Ni nobene mistike.

          • Predlagam, da ostanete pri osnovi, to je pogodbi. Mistiko, to je poroko in zakonsko zvezo pa prepustite tistim, ki namesto osebe 1 ali 2 želijo biti možje in žene.

          • Argument? Na kaj?! Na “takorekoč sinonima”? A to bi rad, da ti dokazujem ali sta sinonima ali ne? Osel!

          • Zdravko, s sinonimi je problem. Tega ljubkovalnega, ki si ga uporabil za obveznoime, nekateri uporabljajo tudi zame.

          • Za tiste, ki smo se poročili cerkveno, je zakonska zveza predvsem zaveza in obljuba. Zakramenta poroke namreč ne podeljuje duhovnik ampak si ga zakonca podelita medsebojno.
            Torej tu ne govorimo o nikakršni pogodbi.
            Pogodbe(pravne) zakonski pari sklepamo le z zunanjim svetom(npr. kadar kupujemo ali prodajamo osle).

          • Zakaj zakonska zveza ni pogodba? (Odgovarjam v svojem imenu, čeprav nisem bila vprašana.)

            Pri poroki nisem podpisala nobene ‘pogodbe’, pač pa obljubila (navajam po spominu): »… obljubim, da ti bom ostala zvesta v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubila in spoštovala vse dni svojega življenja.« Nobenega člena, ampak obljuba: enostranska, prostovoljna, brezpogojna. Brez naštevanja pravic in dolžnosti ter brez pogojevanj. Kvečjemu če je šlo za ‘darilno’ pogodbo? 😉 O tem bi pa morala vprašati moža, kaj on misli o tem 🙂

          • SSKJ pravi: pogódba -e ž (ọ̑) sporazum, soglasje glede kakih določil ali obveznosti –> torej je poroka/zakon pogodba (cerkvena je pač vaša zadeva in domnevam, da je samo pogodba pred bogom)

            Zakon pa nam še pove: “Zakonska zveza je z zakonom urejena življenjska skupnost…” za katerega je pravna podlaga ZZZDR –> in se torej navezuje na zakon in ima sklenitev zakonske zveze (hočtealnočte) pravne posledice.

            …tako, da se res ni treba delat neumne, ker vem, da sami prav dobro veste za kaj gre…

          • Citiraš SSKJ in prisloniš zraven svoj piskrček:
            torej je poroka/zakon pogodba …
            Ah, prozorni prevarant/goljuf. 🙂

      • Saj nihče ne posiljuje s tem normalnih ljudi, ker jih ni treba. Le, da ti nisi normalen.

  4. Spodbuda bojo ti rezultati irskega referenduma za marsikoga drugega prej kot za zagovornike katoliškega konzervativnega pogleda. Na splošno za vse zagovornike homoseksualnih porok.

    Tudi za zaenkrat redke javne “progresiste” med katoliki v smislu širjenja pravic in javnega prostora LGTB orientiranim osebam, tudi znotraj Cerkve. Osebno se bojim, da lahko v prihodnje pričakujemo tovrstne konflkte tudi znotraj katoliškega občestva.

    Ta referendum ( če bo sploh dopuščen, a irska zgodba bi “progresistom”, ki ga zavračajo, lahko dala voljo do takega odločanja) kljub temu lahko, po moji oceni, tradicionalna opcija v Sloveniji, za razliko od Irske, še vedno dobi.

  5. Na Irskem se dogaja nekaj čudnega. Že to da nobena stranka ni nasprotovala temu mi je zelo nenavadno. Homo lobi? Kot sem lahko razbral iz poročil je bila kampanja izjemno agresivna. Še se bojo tolkli po glavi, ko bodo skušali to implementirat v zakonodajo.

  6. Seveda je vprašanje za tiste, ki Irsko osebno poznamo že iz nekoliko oddaljenega časa ( nekaj desetletij), kaj se je s to nekoč najbolj tradicionalno katoliško deželo zahodne Evrope moglo zgoditi, da z 62% podpre stališče, ki je v temeljnem konfliktu s pozicijo Cerkve? Res neverjeten salto mortale.

    A ne gre spregledati, da so tako glasovali v veliki večini katoliško vzgojeni ljudje, ki se jih ima še danes, čeprav jih je vse več na distanci do svoje uradne Cerkve, večina za verne ali globoko verne. Mnogi od teh, ki so včeraj bili za poroke homoseksualcev, je npr. še vedno odločno proti splavu. Splav je še vedno povsem nelegalen na Irskem in ne verjamem, da bi na referendumu dobil večino za legalizacijo.

    Pri nas je ravno obratno. Mislim, da ima v SLO legalnost splava oko 80% podporo javnosti, homoseksualne poroke in možnosti posvojitev pa morda 40%. V SLO je skratka veliko ljudi, ki nasprotujejo aspiracijam LGTB, pa jim je obenem splav čisto sprejemljiva odločitev.

    Te razlike bi lahko dale misliti in samospraševati se okoli tega, kakšna je verska, kakšna versko-moralna in kakšna družbeno-moralna orientacija slovenskega katolika in nekatolika. In katero vrednoto se postavlja na katero mesto, oz. se jo vidi kot versko, pa morda taka niti ni.

    • Po mojem je stvar spoznanja. In tudi na Irskem kaže da spoznanja zmanjkuje. Pri nas ga pa več skoraj ni.
      Kako že gre božja tožba proti duhovnikom iz Sv. pisma, ker so zavrgli spoznanje? Bom poiskal.

      • Irci so preprosto zrela družba, z ne tako oddaljeno praktično izkušnjo, da otroke preprodajajo samo katoliške nune.

        Treba jim je čestitati, tako kot vsakemu, ki se uspe osvoboditi nekakšnih smešnih mantr, ki jih je tudi tukaj zgoraj polno napisanih.

        Zakonu se ne reče zakon, kajne Zdravko, ampak zakonska zveza. Zato ker par poveže od države dana zakonodaja in s tem dopusti nekatere pravne posledice. Nobene mistike ni tu notri, gre za civilnopravno pogodbo.

        Ki s kakim krščanstvom nima nič več, kot ima s budizmom.

        • Ja, zakonska zveza. Ne pa zakonita zveza. Kot bi se reklo, če bi bilo tako kot ti praviš. Ja, ta mistika je realna, Dare. Samo tebi ni dano?! Ti težko pade ideja, da ti nekaj ni dano razumeti.

          • Nič nisi povedal, ni kaj razumeti. Skratka, krščanstvo se ni domislilo zakonske zveze, se vsaj o tem strinjava?

          • Kaj se bova strinjala, če ti jezika ne priznavaš? Zakon se reče.
            Zakonska zveza je nepotrebna latovščina, zato da bi lahko obstajala tudi “izvenzakonska zveza”. Ki je sicer absurd zase.
            Kaj se bom strinjal z nekom, ki mu temelji lastne civilizacije niso znani?!

          • Hahahahahaha. Ne, ta mistika ni popolnoma nič realna.

            Zakonska zveza pomeni točno to. “Z zakonom urejena življenjska skupnost.”
            Zato morata biti zraven dve poslovno sposobni priči. Cerkev tega ne bi rabila.

            Zdravko, kdo tebe vse te stvari naplahta?

          • Kaj pa so temelji moje civilizacije? Da slišimo še to “prilagojeno” različico etnološke znanosti.

          • Kako slepec vpije: Tema je! Pa mu prižgi luč če moreš.
            Plitek si. Huje kot blondinka iz vica.

          • Hja, ne vem, kako bova definirala plitkost.

            Človek, ki celo življenje brez razloga ali temelja verjame in širi nekaj, kar je izvedel kot otrok, in se ne premakne nikamor naprej, kljub temu, da svet okoli razposajeno šepeče drugače … je to to?

            🙂

          • A res? Kdo je tisti, ki je plitek. Ali nekdo, ki se konsistentno lahko pogovarja o čemerkoli, ali nekdo, ki vse zanika, da bi lahko rekel 1=1?
            Vsa umetnost, vsa znanost, vse je tebi samo 1=1? Kdo je torej plitek? Nekdo ki ne vidi čemu sploh dve besedi in to v svojem maternem jeziku (zakon, pogodba) ali nekdo, ki iz svoje “mistike” lahko črpa konsistentne argumente, in jih ne pohodi že v tretjem stavku, se ne vrti v krogih. Na koncu pa jaaaa, vse je nič, vse je brezveze. Bla bla bla.
            Pa izberi.
            Si mojster za bobne, drugo se pa uči, tako kot vsi drugi.

          • Hja, vsaj glede tele najine teme nisem plitek. Žal. Študiral sem pravo, bobni so samo moj popoldanski hobi. Znam pa še precej kaj drugega.

            S tabo se lahko hladnokrvno pogovarjam o vsem.
            Slabo si naletel, veš.

            Zdaj pa zadnjič, za tako, ad hominem, debato se najprej podpiši s polnim imenom, da vidimo, če za velikimi besedami stoji še kaj praktičnega.

            Dotlej si pa revše. Niče, ki doma, z nogami v lavorju, ne preveč uspešno soli pamet ostalim.

          • Potem pa najprej pokaži, da ločiš zakon od pogodbe.
            Ne moreš, ker ne vidiš sploh zakaj gre. In očitno ti slovenska beseda zakon, ne pove nič.
            Samo nesramen si in to je tvoj edini “argument”.

          • Zdravko, kaj torej je zakonska zveza, povej nam ti.

            Ker spet samo nekaj ovinkariš, in ne poveš naravnost.

            Če bi rad povedal, da temelji na krščanstvu, se motiš. Tudi temelj naše civilizacije ni krščanstvo. Je prišlo malo pozno.

            Zakonska zveza je civilnopravni akt. Njeni zgodovinski začetki so bili povsem premoženjskopravni.

            Vir: Vilfan, Uvod v pravno zgodovino
            Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev
            Vilfan, Zgodovinska pravotvornost in Slovenci,

            zdaj si pa ti na vrst, doslej te nismo okej razumeli?

          • Alfe: ne, že pravo Republike Slovenije.

            Vsi udarjajo samo pod pasom, res, pravi kristjani.

          • Dare …” Hja, ne vem, kako bova definirala plitkost” …

            Bom še jaz poskusila … na “znanstven” način !?
            Neprilagodljiv, muhast, impulziven, tudi zloben človek. Prepušča se brezdelju, po navadi izbira lažjo pot. Je pod vplivom družbe v kateri je odrasel, ne zmore razumet drugih ki so izven njegovega dosega …

          • Dare … Alfe: ne, že pravo Republike Slovenije….
            ———————–
            So bili učbeniki takrat že prilagojeni za nove razmere ?

          • Ahja, obremenjenci brez lastnega razmišljanja. Bavcon predava kazensko procesno pravo.

            Zakonska zveza je v drugem vesolju.

            In ne Zdravko, krščanstvo ni temelj te civilizacije. Sploh, najprej utemelji to smešno trditev? Kaj nam je pa dalo? 1000 let znanstvenega in kulturnega mrka. Pa posiljene otroke?

            Ljudje so vedeli, da je ubijati in krasti slabo, že precej pred krščanstvom. Rimsko pravo, ki je recimo temelj našega pravnega sistema, je nastalo pred krščanstvom. Spet samo ponavljate, kar vas je nahecal župnik.

            Pa železo, matematiko in še veliko drugih stvari smo dobili precej prej.

            Draga Amelie, iščite mene kje drugje, kot med brezdelneži. 😉

          • Mogoče med odvisniki od državne droge? To je denar brez pokritja. To je denar, ki ga bodo morali odslužiti vnuki tistih, ki bivajo tem ozemlju.

          • Eh, spet te bom moral razočarat. Vi katoliki ste v čiračarah še slabši od najslabših cigank. Vaša steklena krogla očitno redno useka mimo. 😉

            Popolnoma zasebnik, brez ene same pogodbe s čim iz širše državne uprave.

            Nazadnje sem imel kaj takega kakih deset let nazaj.

          • Dare, to, da ti ne razumeš, pomeni, da si premalo inteligenten, ne pa tisto, kar ti nakladaš.

      • Po mojem s sprejemljivostjo homoseksualnih porok in sprejemljivostjo tega, da ob takih parih rastejo otroci, na katerikoli način jih že dobijo, gre družba oz civilizacija v en velik eksperiment z nepredvidljivimi posledicami.

        Problem je zlasti, ker je vprašanje, če bo še ostala možnost za vračanje nazaj, če se bo ta že na prvi pogled čudna stvar izkazala, da nosi s seboj slabe ali uničujoče posledice.

        To je nedoziran eksperiment s slabo obvladljivimi zunanjimi okoliščinami. Skratka, v znanosti ga komisija, ki odloča o strokovno-etični sprejemljivosti raziskav, ne bi spustila skozi, ampak bi pogrnil na celi črti.

        • Gotovo so razni IF-ji tudi ob vprašanju medrasnih porok, volilni pravici za ženske in najbrš tudi ob prihodu Kristusa govorili, da so te stvari nevarne in nepreverjene 🙂

          Mi je pa zanimiva ta razlika med podporo splavu in istospolnim porokam v Sloveniji in na Irskem. Ker s stališča katolika bi se mi zdelo logično, da bi bolj nasprotoval uničevanju zaradkov kot pa državnemu pripoznavanju fenomena, ki neposredno ne škodi nikomur.

          • Gotovo so razni IF-ji tudi ob vprašanju medrasnih porok, volilni pravici za ženske in najbrš tudi ob prihodu Kristusa govorili, da so te stvari nevarne in nepreverjene
            =================
            Neumestno blebetanje.

    • Prevečkrat se nasprotovanje izenačevanju prikazuje kot posledica vernosti oz. indoktrinacije Cerkve. Ob strani se pušča npr. muslimane, ki jim je o tem odveč debatirati: družina (in to ne kakršnakoli!) jim je svetinja in pika. Vendar mislim, da je to splošno civilizacijsko vprašanje: popustiti jezove in pospešiti degeneracijo, ki se že sicer dogaja: v ‘hotelih mama’, pred računalniki, na cestah, med ljudmi … Vsak samemu sebi dovolj – za mano potop ali karkoli že, samo da je meni dobro.

      In močno dvomim, da imajo samo katoliki pomisleke, če bi njihove otroke posvojili istospolni – pa vendar v javnosti tako izzveni. Se mi zdi, da jim je uspelo ponovno zamegliti bistvo in pokazati na ‘grešnega kozla’ – Cerkev. Taktika, ki v SLO preverjeno deluje!!

      • Težava je le v tem, da bodo te mame enkrat umrle.

        Drugače pa imajo pomisleke tudi levaki. Marsikateri levak pravi, da je volil ZL, pa ne podpira te gejevske ideologije.

    • Mogoče bo sedaj bolj jasno, kaj ta katoliška vzgoja dejansko pomeni. Sklicevati se na to, da je nekdo deležen katoliške vzgoje je danes res nesmiselno, ker je ta vzgoja poden od podna. Koliko od slovenskih otrok, ki hodijo k verouku, dejansko ima kaj pojma o katoliški veri? Skoraj nič! Učijo se nekaj malega o tem, kako je Bog ljubezen (kaj pa drugega), kako se moramo imeti radi in si pomagati med seboj. In potem gredo k birmi in potem ven iz Cerkve. Če je katolištvo predstavljeno kot “new age lite”, drugega itak ni za pričakovati.

      Pa kako naj bi jo sploh bilo drugače, ko pa še današnji irski škofje niso sposobni jasno artikulirati in braniti vere?! Eden je celo rekel, da lahko katoličani z mirno vestjo glasujejo za. Skratka, prej kot si bomo priznali, kako globoko smo padli v zadnjih letih (v zahodni Evropi), prej bomo lahko začeli delati, da se stanje popravi.

      • (In kljub temu takšna kristjanofobija. Na osnovi česa? Saj v manjšini, v kakršni smo, nismo ‘nevarni’ …)

        Takole, čez palec rečeno: po svoje je zanimivo, da smo do približno enakega (sekulariziranega in še kakšnega) ‘stanja duha’ prišli v obeh polih Evrope: na t.i. ‘svobodnem, kapitalističnem’ Zahodu in v nekaterih delih, ki jih je obvladoval socialistični totalitarizem. Torej to ni povezano z družbenim sistemom?!

        Glede verouka: ena ura tedensko (neto: mogoče pol ure?) ne more veliko prispevati k verskemu znanju (kateri šolski predmet se zadovoljivo naučiš s pol ure dela tedensko?). Če pa je tista ura še tako zelo strokovno, didaktično, metodološko, sociološko in ne-ve-še-kako sodobno prilagojena otrokom, da je glavni namen ‘lepo se imeti’, pa še toliko manj. Sploh pa: kaj je ena ura v primerjavi z vsemi ostalimi, ko mnogo otrok živi v povsem drugačnem okolju in miselnosti, kakor jo predstavlja verouk?! Brez opore (staršev) se mladika (otrok) zlomi ali ukrivi.

        Pa kako naj bi sploh bilo drugače, ko pa (ne samo irski škofje) celo kardinali tako različno razmišljajo in razlagajo (isti?) nauk …
        A najlažje je šteti številno udeležbo pri verskih manifestacijah in si zatiskati oči … Realnost pa se pokaže npr. pri vsakokratnih volitvah.

        Kako pomenljive so besede nadškofa Zoreta: »Ni pomembno, koliko nas je, pomembno je, kakšni smo. … nič ne koristi imeti polne cerkve in hkrati abstinenco kristjanov v javnem življenju. Nič hudega, če bo v cerkvah pol manj kristjanov, ampak bodo vsi ti, ki bodo navzoči v njih, tudi kot kristjani prisotni v javnem življenju.«

        • Marta, seveda imate prav. Ena ura verouka res ne pomeni skoraj nič in ne more imeti velikega vpliva. To sem napisal bolj zaradi tistih, ki se sklicujejo na velik del otrok, ki v zahodnih državah hodijo k verouku, češ da je tamkajšnji model Cerkve uspešen. Enkrat mislim, da je IF o tem pisal.

          A če se strinjamo, da je tak model neuspešen, potem moramo tudi nekaj narediti glede tega. Ne, da gremo veselo isto pot dalje in smo veseli, da gredo skoraj vsi k birmi (zaradi lepih daril seveda), ne briga pa nas, kakšno je njihovo dejansko versko stanje. na tem področju so skratka potrebne korenite spremembe (v premislek, Američani ukinjajo birmo po koncu osnovne šole in jo postavljajo pred obhajilo, o tem bi bilo treba tudi pri nas razmisliti).

          Nadškof Zore pa ima seveda tudi prav, on me je izmed slovenskih škofov po jasnosti misli in pridiganja res pozitivno presenetil.

          • Kako si pa potem vi, ki raztrgate druge realne obstoječe pristope k verski vzgoji, predstavljate versko vzgojo otrok, ki bi bila po vašem najustreznejša, a je obenem realno na dosegu roke v Evropi in v Sloveniji?

            Jaz konstatiram dejstvo, da je v večini evropskih držav verski pouk sestavni del kurikuluma javne šole, v povprečju 2 uri tedenski na osnovnošolskem in 1 uro tedensko na srednješolskem. Seveda kot izbira. Za katero pa se v sosednjih državah odloča okoli 90% osnovnošolcev ( oz. staršev) in okoli 75% srednješolcev.

            Močno dvomim, da bi bil tak verski pouk brez vsakih koristnih posledic za krščansko versko vzgojenost populacije. Močno dvomim tudi, da bi bila prisotnost znamenj križa na šolah in drugod v javnih zavodih( recimo Avstrija, Italija) brez tovrstnih pozitivnih učinkov itd.

            Ali z drugimi besedami, ja, mislim da bi bilo stanje krščanske vere brez teh vzgojnih dejstev, katerih prisotnost ugotavljam in zagovarjam v drugih državah, ne pa v Sloveniji, slabše kot dejansko je.

            Osebno pričanje in vzgajanje za evangelij in tradicijo krščanske kulture in splošen milje, ki je temu vsaj za silo naklonjen, vidim kot sprejemljivo in perspektivno pot.

            Svobode človeškega duha se pa ne da ukleniti, zato mi je odveč razglabljanje, kateri irski kardinal o čem pravilno ali nepravilno razmišlja. Katolištvo ni vojaška formacija, ki bi se jo dalo urejati z disciplinskim drilom na domnevno pravovernih pozicijah.

        • Temu se reče kulturni marksizem.

          Ko so na zahodu ugotovili, da komunizem že ekonomsko ne deluje, so spremenili taktiko.

          Obesili so se na vse domnevno zatirane manjšine (feministke, geje) in še okoljevarstvo. Oboje pa temelji na omejevanje svobode.

          Napad na religije je posledica tega. Ljudem je treba vzeti to, na kar se naslonijo, ko rabijo pomoč – torej religijo. In to nadomestiti z državo.

  7. (g. IF-u: nadaljujem tukaj, kjer je širši prostor)
    »Osnovna kateheza je kateheza odraslih,« so nas učili. Tu smo pri vprašanju kure in jajca: kaj je bilo prej, kaj je pomembnejše. Začarani krog: otrok, kljub ‘vrhunski’ katehezi nima realnih možnosti, da svoje navdušenje in ‘znanje’ vcepi v starše (izjeme potrjujejo pravila – ne vem, koliko je izjem pri tem?), obratno pa je veliko bolj enostavno: otroci spontano prevzemajo zglede, najprej in najbolj zglede staršev (Nek preprost človek je ugotavljal: »Celo življenje se trudiš, da bi vzgojil otroka, na koncu pa postane tak, kakršen si sam!«)

    Stalin je bil deležen krščanske vzgoje (ne vem več, katere šole), tudi kar nekaj naših vidnih predstavnikov in vodilnih ‘osvoboditeljev’ (npr. gojenci predvojne šentviške gimnazije). Postavlja se vprašanje, kje so (vsi? večina?) tistih, ki se že več kot dve desetletji ‘vzgajajo’ na katoliških gimnazijah: vsaj prve generacije so že dovolj odrasle, da bi lahko bile opazne v javnosti. Naj mi bo oproščeno: ena izmed hčera je o stanju na katoliški gimnaziji rekla: »Tukaj gotovo nihče ne bo pridobil vere, pač pa jo marsikdo izgubi.« Če to ugotovi najstnik … potem je stanje mogoče še slabše???

    Kako pa razlagate to, da je vernost (recimo, če jo merimo po številu nedeljnikov) tako močno upadla v razmerah, ki omogočajo vsaj načelno svobodno izražanje vere, medtem ko je bilo v času ‘zakristij’ in ‘katakomb’ v prejšnjem režimu vendarle trdna? Molili in praznovali cerkvene praznike smo napol ilegalno (testi in izpraševanja na božič …), a prav zato mnogo bolj doživeto: to si počel iz prepričanja, ne pa iz neke ‘folklore’. Zdaj pa je ‘svobodi’ uspelo poteptati to, kar je ‘zatiranju’ uspelo ohranjati in do neke mere utrjevati …

  8. marta, Stalin je bil celo teolog. Ali pa vsaj faliran.
    Vere se ne da pridobiti z izobraževanjem. Niti z vzgojo samo. Odpasti od vere je najmanjši problem v življenju.
    Zato po mojem tu ni kriv pomanjkljiv verouk, no vzgoja že, ampak je krivo “življenje”.
    Na irskem ne vem, vem pa za naše kraje, da je vzrok za porazno stanje duha, večno luzerstvo in večna žrtev. Cerkev je postala najmanj pomembna organizacija. Poden podna. Zato, ker je večna luzerka. Ker je sužnja oblastnikov. Ker živi “drugo” življenje kot ga živi družba. Niso naši. Ne delijo naših težav, naših krivic. Mislijo da živijo nekje drugje in da jim bo bolje kot bo nam. Da bo njim že dobro, samo počakati morajo, da mine. In v tej dekadentni spirali smo že stoletja, bi rekel. In nihče se ne zdrami.
    Granda piše, kako mu je neki duhovnik pojamral, da so imeli prej komuniste, zdaj pa nuncije! Kakšen samopomilovalni defetizem. In to od duhovnika! Sramota.

  9. Glede na to, kdo stoji v ozadju te in podobnih norosti, je težko verjeti, da je ljudstvo resnično kaj odločilo in sploh kaj odloča. V kolikor bi bile referendumske odločitve in volive v korist ljudstva, bi bilo tako odločanje in volitve, prepovedano.

    Globalizacija pač poteka z izvozom "demokracije" in zunanjim plačilom raznih zunanjih združb, ki so v bistvu zunanje agenture za kontrolo, motnje in rušenja držav zaradi hegemonije. Lep primer vsega tega je Libija, ali sedaj Ukrajina in ISIS, ….

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite