M. Kovač, siol.net: “Ni Jankovićev Mercator kupil Konzuma, ampak je Todorićev Konzum kupil Mercator”

Hrvaška gospodarska elita je bila prisiljena poslovati po zahodnih standardih, medtem ko je naša dolgo lahko računala na podporo domačih bank in “čudaških financ”, pravi podjetnik Matej Kovač.

Je bilo vodenje podjetja na Hrvaškem vaša želja ali bolj splet okoliščin?
Bolj splet okoliščin. Leta 2006 sem šel kot svetovalec Svetovne banke pomagat agenciji za tuje investicije v Srbijo. Vsak teden sem se zato vozil tja in na letališču sem se srečal z lastniki družbe IUS SOFTWARE, ki so me povabili, da bi v njihovi družbi postal direktor za tuje trge. Zanimalo jih je širjenje v Sloveniji zelo uspešnega poslovnega modela na trge s podobno pravno ureditvijo. Takrat je bila ideja, da bi podjetje širilo dejavnost na območje celotne nekdanje Jugoslavije. Pogodbe pri Svetovni banki potem nisem podaljšal, ker me je podjetništvo od nekdaj privlačilo in sem se želel preizkusiti v zasebnem sektorju.

Glede na krizo in okoliščine se je pozneje izkazalo, da je Hrvaška edina od držav nekdanje Jugoslavije, kjer je poslovno smotrno tako podjetje postaviti na novo. Na začetku je bilo zelo težko. Ko smo leta 2008 začeli, je Hrvaška zašla v recesijo, iz katere se ni izkopala šest let. Danes sem zelo zadovoljen. Lani smo prvo leto delali z dobičkom, imamo 23 zaposlenih, letos pričakujemo, da bomo imeli vsaj milijon evrov prihodkov, prihodnje leto pa načrtujemo, da bomo dosegli 30-odstotno maržo, ki je, gledano v svetovnem merilu, minimum za našo branžo.

Katere so bile ključne težave Hrvaške, da je pristala v recesiji, in kako se je iz nje izkopala?
Ko me sprašujejo o primerjavah med Slovenijo in Hrvaško, odgovorim, da je skoraj vsaka težava, ki jo imamo v Sloveniji, na Hrvaškem še enkrat bolj pereča. Glavni razlog, da je bila kriza daljša in globlja, je ta, da je bil razvrat vlaganja v nedonosne investicije še mnogo bolj izražen na Hrvaškem kot v Sloveniji, po drugi strani pa na Hrvaškem ni bilo takšne politične konstelacije, ki bi lahko obrzdala javno porabo in sprejela zakon, primerljiv našemu ZUJF. Tam je proračunski primanjkljaj še vedno petodstoten in slabo kaže, da bi ga zmanjšali. Zaradi lastne valute si tako fiskalno neravnovesje lažje privoščijo, kot bi si ga mi, a stroški servisiranja dolga bodo vsako leto bolj bremenili proračun.

Recesije je konec, ker je nekoliko oživel izvoz, nekaj prinesejo domača, na evropskih sredstvih temelječa vlaganja, pa tudi zasebna poraba ne upada več. A rast je še vedno mnogo šibkejša kot v Sloveniji.

Hrvaška me pogosto spominja na Italijo. V Sloveniji je makroekonomsko stanje razmeroma dobro, ni pa prav veliko domačih uspešnih poslovnih zgodb. Medtem ko je na Hrvaškem in v Italiji makroekonomska slika porazna, pa lahko zaslediš veliko uspešnih domačih poslovnih zgodb in veliko zelo uspešnih, premožnih podjetnikov.

V Sloveniji so gospodarske težave tudi posledica neuspele tranzicije. Kje so pa na Hrvaškem vzroki za tako slabo gospodarsko stanje? Je to “počasnejša” južna Evropa? Kaj drugega?
Mislim, da je v obeh državah kombinacija tega dvojega. Tudi mi smo ta ista južna Evropa. Zelo smo si podobni. Glavni razlog za večjo razliko med državama pa je vojna na Hrvaškem. V vojni izgubiš nekaj let. Oni so imeli resno in dolgotrajno vojno. Kar nekaj mirnodobnih inštitucij so morali vzpostaviti na novo – to stane čas in denar. Kar nekaj vojnih struktur in navad, ki niso najbolj blagodejne za delovanje tržnega gospodarstva, pa je odmiralo bolj počasi. To se pozna.

Dva glavna razloga sta torej: nekoliko slabši izhodiščni položaj – Slovenija je bila vseeno bolj razvita, ko je šla v tranzicijo – in vojna. Sicer pa posebnih razlik v uspešnosti tranzicije med eno in drugo državo ni.

Lahko izpostavite kakšne primere uspele ali neuspele tranzicije na Hrvaškem?
Ena stvar, ki opazovalca obeh držav zbode v oči, je, da so njihovi tranzicijski tajkuni poslovno preživeli, naši pa niso. Ali je to dobro ali ne, je težko reči. Politični nasprotniki pokojnega predsednika Tuđmana pravijo, da je izbral 20 družin, ki naj bi obogatele. On je res omenil, da v prihodnosti vidi 20 bogatih hrvaških družin. Bil je zgodovinar, vizionar in je pogosto pripovedoval takšne parabole o tem, kaj bo s Hrvaško. A niti on niti oblast teh 20 družin nista izbrala.

Je pa dejstvo, da je stranka HDZ ustvarila neko okolje, na podlagi katerega si bil, če si imel neko osnovo, na katero postaviti svoj finančni vzvod, zaščiten pred tujo konkurenco. To je bilo podobno kot pri nas. Naš model privatizacije: če si bil v dobro stoječem podjetju na vodilnem mestu in če nisi bil politično neprimeren, si imel možnost za finančni vzvod uporabiti denarni tok podjetja, ki si ga vodil, in si pridobiti kontrolni lastniški delež.

Glavna razlika je bila v tem, da so se hrvaški tajkuni zavedali, da politična zaščita ni večna, in so kapital začeli kopičiti dovolj zgodaj, ko so bila podjetja še manj vredna, ko se je dalo še poceni kupovati. Drugo pa je, da so bili, ker je Hrvaška morala banke prodati tujcem, že takoj na začetku prisiljeni poslovati s tujimi bankami in si pridobiti njihovo zaupanje, da so financirale to kopičenje lastništva.

Kaj pa v Sloveniji?
V Sloveniji je v devetdesetih bilo videti, da poslovne elite ne potrebujejo večinskega lastništva za to, da imajo stoodstotne upravljavske pravice. Simbioza med državnim ali paradržavnim lastništvom in upravljalstvom te elite je trajala do leta 2004, ko sta sovpadli dve stvari: poceni denar in zavedanje, da politika lahko tudi ogrozi sadove njihove dela. Rezultat je znan. Ni Jankovićev Mercator kupil Konzuma, ampak je Todorićev Konzum kupil Mercator, ki itak že dolgo ni bil več Jankovićev.

Hrvaška tranzicijska gospodarska elita je bila že zelo zgodaj prisiljena poslovati po nekih zahodnih, za mednarodne banke sprejemljivih standardih, medtem ko je naša elita, predvsem v branžah, ki so usmerjene bolj ali manj na domači trg, dolgo lahko računala na finančno podporo domačih bank in “čudaških financ”.

Pogovarjala se je Urška Makovec. Več lahko preberete na siol.net.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.