M. Kovač, Finance: Veleizdaja pod nadzorom KPK

1
194

Da vlada s privatizacijo tokrat misli resno, dokazujejo poskusi bolj prebrisanih politikov, da se že vnaprej odvežejo vsake odgovornosti pri izidu privatizacij.

Državljani ne smemo biti preveč zajedljivi, če politiki o neki zadevi spremenijo svoje mnenje. Še posebej smo lahko zadovoljni, če sprememba stališč vodi k ukrepom, ki pripomorejo k skupnemu dobremu. Tudi če spremembo stališč izsili diktat in poseg nekega zunanjega dejavnika, v primeru napovedane privatizacije v Sloveniji je to evropska komisija, je prav, da se držimo pregovora: Podarjenemu konju se ne gleda v zobe.

Vsako spremembo lastništva gospodarske družbe spremljajo veliki pretresi, tako pri prodajalcu in kupcu kot pri sami družbi. Kupec mora novo pridobljeno naložbo upravljati tako, da bo upravičil kupnino. Sprememba oblike upravljanja lahko pomeni, da se bodo morali zaposleni in dobavitelji prodanega podjetja spopasti s povsem novimi razmerami. Če kupnina ni že vnaprej porabljena, jo mora prodajalec pametno naložiti. Prodajalec, vsaj kratkoročno, prevzame tudi soodgovornost za usodo družbe po prodaji, saj je vplival na razmere v družbi do prodaje in je izbral kupca, ki bo za podjetje odgovoren v prihodnje. Če je prodajalec država, so tu še očitki, ki spremljajo vsako privatizacijo ne glede na to, v katerem koncu sveta se zgodi: o korupciji, o prenizki kupnini, o čudoviti prihodnosti, ki naj bi se zgodila ob izbiri kakšnega drugega lastnika.

Seznam 15 podjetij, s katerim se je vlada »pohvalila« v Bruslju in do katerega se bo opredelil državni zbor, je predvsem posledica našega posebnega administrativnega okvira, ki ureja privatizacijo. Če seznam preletijo morebitni tuji vlagatelji, ki niso seznanjeni s čudaško naravo slovenske tranzicije, so nemalo začudeni. Da država odloča na najvišji ravni o začetku privatizacije nacionalnega telekomunikacijskega operaterja in največjega letališča v državi, je vsakomur jasno. Nacionalni letalski prevoznik in podkapitalizirana državna banka sta družbi, ki ju je mogoče prodati le, če sta prej sanirani. Tujih vlagateljev sanacija družb, ki poslujejo na majhnem lokalnem trgu in niso iz dinamičnih panog, ne zanima.

Druga podjetja na seznamu pa opozarjajo, da je Slovenija prav posebna država. Slabo informiran tuji poslovnež najprej pomisli, da so ta podjetja od nekdaj državna, in začne razmišljati o Sloveniji kot o državi na začetku tranzicije. Ko izve, da gre za družbe, ki so pristale v državnem naročju po propadu njihovih lastnikov, pa se še vedno čudi. Prodaja proizvodnih in storitvenih podjetij, katerih lastnik je po spletu okoliščin posredno ali neposredno postala država, je v normalnih gospodarstvih rutina.

Pomemben korak k normalizaciji Slovenije bo, če bo seznam 15 podjetij čim prej postal preteklost, in to tako, da se vse napovedane privatizacije čim prej izvedejo. Verodostojnost Slovenije, ko gre za čezmejna vlaganja, je trenutno tako majhna, da si norčevanja iz redkih interesentov za nakup ne smemo privoščiti. Edini razlog za odložitev privatizacije je lahko, če je ponujena kupnina precej nižja od ocenjene tržne vrednosti ali celo od likvidacijske vrednosti družbe. Pri tem se je treba zavedati, da bodo tržne cene slovenskih družb v primerjavi s podobnimi podjetji v regiji znižane za tveganja, ki jih družbam povzroča slovensko nespodbudno poslovno okolje.

Več: Finance

1 komentar

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite