M. Kovač, Finance: Subvencije kot alibi za nemoč

Pogosto so subvencije namenjene blaženju preveč toge regulacije zaposlovanja in odpuščanja.

Pred nedavnim so se v Berlinu zbrali ministri za delo in predsedniki vlad Evropske unije s ciljem, da bi razrešili vprašanje visoke brezposelnosti mladih v večini evropskih držav. Nemčija je bila primerna gostiteljica srečanja, saj se ponaša z upadanjem brezposelnosti vse od leta 2006, brezposelnost mladih pa je v zadnjem času tam dosegla najnižjo raven. Nemški recept zoper brezposelnost je znan: deregulacija trga dela in uvedba prožnejših oblik zaposlovanja (malo delo), sistem poklicnega usposabljanja in gospodarska rast.

A izvoz nemškega gospodarskega modela je bil le v ozadju mednarodnega srečanja, na katerem naj bi, tako Financial Times, Angela Merkel poskušala trpečim Evropejcem in nemškim volivcem pokazati svojo bolj mehko, socialno čutečo stran. Glavni namen srečanja je bil določiti obseg dodatnih nepovratnih finančnih sredstev, ki jih bo Evropska unija namenila za boj proti brezposelnosti mladih. Socialisti vseh dežel so menili, da je potrebnih več kot 20 milijard evrov, Merklova, da je predlaganih šest milijard dovolj, sporazum so dosegli pri osmih milijardah.

Kaj je sploh mogoče doseči s subvencijami, si lahko ogledamo na primeru »slovenskega diplomatskega uspeha«. Čeprav brezposelnost med mladimi v vzhodni Sloveniji še ne dosega 25 odstotkov, kar je prag za upravičenost do črpanja evropskih sredstev, bo Slovenija od EU dobila devet milijonov nepovratnih evrov. Spregled je bil dosežen, ker pri nas brezposelnost med mladimi, tako kot še kateri drug kazalnik recesije, raste najhitreje v Evropi. Vzemimo, da bo država teh devet milijonov porabila za subvencioniranje prispevkov na novo zaposlenih mladih. Če se delavcu izplačuje minimalna plača, obsegajo prispevki približno štiri tisoč evrov na leto. Z devetimi milijoni lahko tako država leto dni subvencionira prispevke za 2.250 na novo zaposlenih. Podoben ukrep ministrstvo res napoveduje za jesen. Menda bo pogoj za pridobitev sredstev, da se delavec, ki je vsaj mesec dni prijavljen na zavodu, zaposli za nedoločen čas. Za pokritje vseh tveganj, ki jih v Sloveniji prinaša zaposlitev delavca, s katerim delodajalec nima izkušenj, za nedoločen čas, je štiri tisoč evrov premalo. Morda se bodo delodajalci znašli in za mesec dni na zavod za zaposlovanje poslali študente in zaposlene za določen čas, za katere ocenjujejo, da bi jih lahko zaposlili za nedoločen čas in pobrali subvencijo.

Pogosto so subvencije namenjene blaženju preveč toge regulacije zaposlovanja in odpuščanja. Če je za delodajalca zaposlovanje za nedoločen čas administrativno in stroškovno mnogo manj ugodno kot druge oblike zaposlovanja mladih, potem država poskuša s subvencijami narediti manj ugodno obliko delovnega razmerja bolj ugodno. Zadeva deluje le, če je »podkupnina« dovolj visoka, dolgoročno pa zaposlitev obstane le, če je obstoj delovnega mesta ekonomsko upravičen.

Če bi različne oblike zaposlovanja administrativno in davčno izenačili ali vsaj zbližali, bi potrebovali mnogo manj subvencij za večji učinek. Majhen korak v pravo smer je bil narejen z reformo trga dela, ki je bila uveljavljena letošnjo pomlad, ureditev študentskega dela pa je še vedno anomalija.

Subvencije so na področju boja proti brezposelnosti ne glede na znesek marginalen ukrep. Učinkovite so le, če delodajalcem zmanjšujejo tveganja pri zaposlovanju zaradi nestabilnih razmer na trgu ali zaradi neustreznih znanj delavca. Smiselne so tudi kot spodbuda brezposelnim za pridobivanje tržno zanimivih znanj oziroma delodajalcem, da brezposelnim ta znanja posredujejo. A če so namenjene za delovno mesto ali poklic, katerega obstoj ni ekonomsko upravičen, so stran vržen denar.

Več: Finance