M.Kovač, Finance: “Pohvale iz tujine”

Kar dva dogodka minuli teden sta zahtevala izdatno medijsko angažiranje slovenskih »družbenopolitičnih delavcev«: ocena slovenskega osnutka proračuna, ki jo je pripravila evropska komisija, in resolucija Evropske ljudske stranke o Sloveniji.

Pri odzivih na resolucijo Evropske ljudske stranke sem se spomnil na odličnega poznavalca jugoslovanskih političnih in gospodarskih razmer Viktorja Meierja, sprva novinarja pri Neue Zürcher Zeitung, pozneje pa pri Frankfurter Allgemeine Zeitung. Meier je bil zaradi analitičnega in realističnega pisanja o jugoslovanski stvarnosti pri takratnih komunističnih oblasteh močno osovražen. Ob razpadanju Jugoslavije je s svojimi članki pomembno oblikoval nemško in evropsko javno mnenje v prid interesom Slovenije in Hrvaške. Milan Kučan mu je za zasluge celo podelil državno odlikovanje (sicer navadni, in ne zlati ali srebrni častni znak svobode).

Gospodom in gospem, ki so bili avtorji in podpisniki resolucije, se danes lažno očita, da so svoj čas podpirali Sanaderja in Berlusconija, in se zoper njih uporablja dobro znani zarotitveni obrazec o nevmešavanju v notranje zadeve. A ti gospodje utegnejo imeti nekaj besede, ko bo prišla Slovenija v Bruselj fehtat za denar. Takrat bodo skrbniki naših notranjih zadev pričakovali, da evropski desnosredinski politiki zanemarijo nevarnost, da posojajo denar državi, ki niha med tovarišijskim kapitalizmom in demokratičnim socializmom.

Navdušenje medijev in izbranih mnenjskih voditeljev nad dokumentom evropske komisije pa me je prisililo, da sem ga prebral. Bralec Umarjevih poročil in dnevnih novic o dogajanju v zvezi s pripravo proračuna v dokumentu ne bo odkril kakšnih posebnih novosti. Kakšnih pohval v dokumentu nisem zasledil, prej spodbudno zaskrbljenost. Ton, ki ga učitelj uporabi pri učencu, ki mu ne gre in od katerega si ne obeta kdo ve kakšnih miselnih in intelektualnih dosežkov, a se zaveda, da samo s kritiko in pritiskom ne bo napredka, da bo le spodbudna beseda prinesla vsaj minimalni korak naprej.

Skoraj vse »pohvale« v besedilu se nanašajo na aktivnosti, ne na dosežke. A dvomi, da bo Sloveniji načrtovano v zvezi s proračunom uresničila, so jasno izraženi. Komisija navaja, da so obeti v zvezi z uresničitvijo projekcij slovenskih javnih financ negativni (»finance projections are tilted to the negative side«), in potem našteva učinke odpravljanja plačnih nesorazmerji in potrebe po državnem denarju za prestrukturiranje prezadolženih podjetji.

Sprememb v zvezi z verodostojnostjo Slovenije na področju obvladovanja proračunskega primanjkljaja ni opazil noben tuj poslovni medij. Slovenija je sicer navedena med državami, ki po mnenju komisije ustrezno ukrepajo za zmanjševanje primanjkljaja, a še vedno smo navedeni kot najresnejši kandidati za »bailout«. Da bi v zvezi s poročilom komisije poudarili prav Slovenijo, sem zasledil le pri FAZ, kjer izražajo zaskrbljenost, ker Slovenija nima nobenega manevrskega prostora, da se sooči z nepredvidenimi dogodki. Kaj bi šele rekli, če bi brali v zadnjem času vse bolj glasne preroke fiskalne neodgovornosti v slovenskem tisku, ki že vnaprej opravičujejo prihodnje rebalanse proračuna, s katerimi se bo priznalo »neizbežno« povečanje javnih odhodkov.

Da bi vtis o pohvalah iz tujine veljal, pa je treba tudi kaj zamolčati ali prikriti. Tako novica, da je Slovenija ob izdaji triletnih obveznic plačala najvišjo obrestno mero med primerljivimi izdajami drugih držav, nekako ni našla poti na strani dominantnih medijev, kot jih je zdaj modno imenovati. Razširila se je najprej po družbenih omrežjih, v petek se je pojavila tudi v Financah.

Kaj zares menijo o Sloveniji v tujini, lahko izvemo šele, ko je treba dati na mizo denar. Posojilodajalci si svoja negativna pričakovanja vračunajo v obrestno mero. A negativna pričakovanja vplivajo tudi odsotnost konkurence med posojilodajalci. Še višjo ceno šibkega zanimanja za Slovenijo oziroma pomanjkanje konkurence med kupci bomo plačali v privatizacijah oziroma jo bodo plačale družbe, ki se razdolžujejo. Kako to, da se je za Mercator zanimal samo en resen kupec? Še za Telekom v dobrih časih ni bilo neke velike konkurence. Slovenija ni dežela poslovnih priložnosti. Kupci storitvenega podjetja, ki je vezano na domači trg, si težko obetajo rast, trgi, kjer naj bi imeli v storitvah neke konkurenčne prednosti, pa tudi ne rastejo. Izvoznikom dobrin se doma poslabšuje konkurenčnost poslovnega okolja  zaradi višjih davkov in splošne negotovosti. Če bomo v prihodnje res deležni pohval iz tujine, bo to kvečjemu zaradi naravnih lepot in uspehov kakšnega športnika.

Več v Financah