M. Kovač, Finance: Nenormalni volivec v nenormalni državi

Tako kot je nekoč, a že v dobi satelitov, Jugoslovanska armada prepovedovala fotografiranje železniških postaj, nas ekonomist, ki ga povezujejo s favoritom medijev za novega predsednika vlade, svari, češ da prodaja Telekoma ogroža nacionalno varnost.

Kdo ne bi želel živeti v normalni državi? V populaciji držav veljajo nekatere za bolj in druge za manj normalne. Normalnost države lahko definiramo glede na to, v kolikšnem obsegu izpolnjuje splošna pričakovanja v zvezi z varnostjo in možnostmi doseganja blaginje njenih prebivalcev. Kot pričajo številni begunci in migranti, za to, da se ugotovi, kje je na voljo več varnosti in blaginje, niso potrebne globokoumne študije.

Ko je razpadala Jugoslavija, je bilo videti, da je zelo velika večina njenih državljanov prepričana, da živimo v nenormalni državi. Kot normalne so štele bližnje države Italija, Avstrija in Nemčija. Ne verjamem, da smo Slovenci idealizirali razmere v teh državah. Veliki večini je bilo dobro znano, da je treba za doseganje blaginje tudi tam trdo delati, da delavci z več znanja, spretnosti in izkušenj bolje zaslužijo, da pa tudi v teh deželah nekateri živijo od rent. Prav tako smo vedeli, da v teh za nas bolj normalnih državah obstajata brezposelnost in revščina, da je ekonomska neenakost večja kot pri nas, da so nekateri politiki nepošteni, da se v parlamentih prepirajo, da normalnost ne pomeni brezkonfliktnosti. Razlika v možnostih, da si posameznik poveča blaginjo, na tej in na oni strani meje pa je bila očitna. Socialne podpore tam so bile primerljive s plačami tukaj. Če si takrat menil, da sta parlamentarna demokracija in svobodno tržno gospodarstvo pot k normalnosti, nisi bil nenormalen.

Kaj je normalno v določeni skupnosti, določa večina. Normalno je mišljenje in ravnanje, ki je skladno s pričakovanji večine. Če bi želeli, da parlamentarna demokracija in tržno gospodarstvo delujeta, bi morala večina ponotranjiti moralne norme, ki zagotavljajo delovanje normalnih držav.

Interesne skupine, ki so imele ob začetku tranzicije boljši izhodiščni položaj, so povsod, ne samo v Sloveniji, poskusile to boljše izhodišče izkoristiti, ga nadgraditi ter si povečati moč in vpliv v družbi. Največjo škodo so naredile tam, kjer so si položaj utrjevale tako, da so državljane prepričevale, da so razmere v njihovi državi nekaj posebnega in da se je treba ravnati po drugačnih standardih kot v normalnih državah. V nemilosti so lastninske pravice, svobodna podjetniška pobuda ter poštena konkurenca programov in osebnosti v politični areni. V Sloveniji se je prepričanje o naši edinstvenosti, ki zahteva posebno obravnavo, uspešno razširilo in državljan, ki v politiki in gospodarstvu pričakuje zahodne standarde, ni več normalen.

V gospodarstvu se premik v definiciji, kaj je pri nas normalno, lepo kaže na področju spoštovanja konkurence in pri odnosu do tujih investicij. Da je konkurenca med ponudniki blaga ali storitev za uporabnike koristna, v Sloveniji ni večinsko sprejeta norma. Zaradi vstopa v EU imamo formalno vse potrebne predpise in ustanove, ki naj konkurenco varujejo, a splošno razširjeno prepričanje je, da se mora konkurenca podvreči drugim (nacionalnim) interesom.

Več lahko preberete v Financah.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.