M. Kovač, Finance: Ideologija varčevanja

2

Čeprav je kritika ideologije varčevanja prijetna za uho, ne ponuja resnih alternativ. Predlogi, kot sta obdavčitev bogatih in odprava davčnih oaz obrobnim državam evrskega območja, ne pomagajo.

Že dalj časa sem se spraševal, zakaj sta mi kot neekonomistu najbolj simpatični avstrijska in ordoliberalna ekonomska šola. Doslej sem se zadovoljil z razlago, da sem bil toliko okužen z naravoslovjem, da težko sprejemam ekonomijo kot trdo znanost in da sta mi zato najbolj všeč najbolj »neznanstveni« ekonomski šoli.

Dopolnilno razlago sem našel tam, kjer je nisem pričakoval. V poletnem branju, v knjigi Marka Blytha, profesorja ekonomije na Brown University, Austerity: The History of a Dangerous Idea (Varčevanje, zgodovina nevarne ideje). Avtor sicer v delu napada obe šoli, ker naj bi dali idejni temelj po njegovem mnenju škodljivi ideologiji varčevanja.

Ordoliberalizem naj bi bil glavni krivec za izgon keynesijanskih politekonomskih receptov iz Nemčije (kar drži), nepravično pa je dedičem ordoliberalcev Euckena, Ropkeja in Einaudija naprtiti odgovornost, da je južna Evropa ujeta v tog sistem fiskalnih in monetarnih omejitev.

Blyth ima, žal, verjetno prav, da sta zlati standard (trdna valuta) in politična demokracija dolgoročno nezdružljiva. (Glede na krvave zgodovinske izkušnje je morda res bolje žrtvovati trdno valuto.) Spregleda pa, da so z demokracijo nezdružljivi tudi znatni finančni transferji med državami. Če večina volivcev v Nemčiji meni, da se ekonomija suče okrog gesla »Erst sparen, dann kaufen« (najprej varčevanje, potem nakupovanje), potem bi bil vsak ukrep pomoči evropskim državam v težavah, ki ni pospremljen z ostrimi varčevalnimi pogoji, za nemškega politika karierni samomor. Južni Evropejci se zaman pritožujemo, da taki pogoji za nas pomenijo »Kein kaufen, nur sparen« (nič nakupovanja, samo varčevanje), naš volilni glas namreč ne šteje niti v Berlinu niti v Frankfurtu. Če ordoliberalni recepti v Nemčiji delujejo, Nemci nimajo razloga, da bi se jim odpovedali.

Zagovorniki politike spodbujanja povpraševanja slavijo zadnje rezultate ekonomske politike japonskega premiera Abeja, a hkrati pozabljajo, da so zadnji japonski makroekonomski »uspehi« sledili dvema desetletjema neuspešnih prizadevanj, da bi spodbudili Japonce, naj več porabljajo in vlagajo.

Osrednja teza profesorja Blytha je, da politika varčevanja (austerity) ne deluje. Iz povsem korektne in dobro argumentirane ugotovitve, da politika varčevanja sama na sebi še ne zagotavlja gospodarske rasti, izpelje, po mojem mnenju ne dovolj argumentirano, sklep, da varčevanje ni potrebno.

Zagovornike politike varčevanja, ki dajejo za zgled majhne države, kjer naj bi v preteklosti varčevanje privedlo do rasti, Blyth zavrača, češ da k vsaki uspešni gospodarski rasti ni pripomoglo nespametno varčevanje, ampak drugačna politika, ki je sledila varčevalnim ukrepom (socialni konsenz, povečano povpraševanje države ali povečano izvozno povpraševanje). Ali bi bile te bolj »prijazne« ekonomske politike sploh mogoče brez predhodnega varčevanja oziroma ali bi bil lahko izvoz brez varčevalnega zniževanja stroškov konkurenčen, pa ne pojasni. Če se omejimo na dovolj kratko obdobje, lahko varčevanje vedno pokažemo kot neučinkovito.

Blyth avstrijski teoriji poslovnega cikla ne nasprotuje, smeši le prepričanje »avstrijcev«, da se država v reševanje krize (skrajševanje recesijskega dela poslovnega cikla) nima kaj vpletati, saj s tem povzroči več škode kot koristi. A v tem ni dosleden. Ko primerja reševanje bančne krize na Irskem in v Islandiji, daje za zgled Islandce, ki so, tako kot priporoča avstrijska šola, pustili svoje banke propasti in ustanovili nove. Strošek kapitalizacije novih bank je obsegal približno 12 odstotkov islandskega BDP, kar je malo v primerjavi s 33 odstotki BDP, kolikor je Irsko stalo njihovo reševanje bank. Obe poti sanacije bank nista plod razsvetljenega oziroma nazadnjaškega ideološkega pristopa. Islandija si reševanja bank ni mogla privoščiti, kar so spoznale tudi mednarodne finančne ustanove, ki so zagotovile pomoč, za Irsko pa so »reševalci« ocenili, da lahko država plača celotno ceno sanacije, in jo v to tudi prisilili. Islandija je lahko svojim državljanom standard znižala z devalvacijo lastne valute, Irska pa je morala ubrati politično bolj bolečo pot notranje devalvacije.

Več: Finance


2 KOMENTARJI

  1. Varčevanje??? Ne, to kar je pri nas, ni varčevanje. Mi samo stiskamo pas, da bi mogoče porabili le toliko, kot ustvarimo. Varčuješ pa takrat, ko ti nekaj ostane!

    Varčuješ v letih debelih krav, ko pa pridejo leta suhih pa trošiš privarčevano.

Comments are closed.