M. Kovač, Družina: Živalska farma – Slovenija

0
183

V politični satiri Georga Orwella Živalska farma se živali postopoma zavedo, da so sicer vse živali enakopravne, da pa so ene živali enakopravnejše od drugih. Tako v času komunizma kot v času tranzicije so se pripadniki avantgarde delavskega razreda v Sloveniji trudili, da bi bila razlika v enakopravnosti med državljani čim manj vidna. A oblastnega ravnanja, ki je manjenakopravne opominjalo na njihov status, je bilo vedno dovolj.

Ob vseh tranzicijskih malverzacijah in klientelizmu zadnjega četrt stoletja je tožilstvo našlo dovolj temeljev za preganjanje prejema obljube nagrade prav pri največjem političnem nasprotniku boljenakopravnih, sodišča pa so ga ob politično oportunem času tudi obsodila.

»Paranoja«, bi dejali nasprotniki takšnega načina razmišljanja, »to so rezultati dela neodvisnih in strokovnih pravosodnih inštitucij«. A manjenakopravni se lahko strinjajo s Henrijem Kissingerjem, ki je dejal, da imajo tudi paranoiki zaresne sovražnike.

Javno razglašeno neodvisne in strokovne inštitucije, kot so na primer računsko sodišče, komisija za preprečevanje korupcije ali informacijski pooblaščenec, so nas poskušale prepričati, da vsaj formalno merijo dejanja pripadnikov različnih političnih opcij z enakimi vatli. Dvom v njihovo nepristranskost zbuja že dejstvo, da so rezultate svojega dela v javnost servirale na način, da so boljenakopravni laže ukrepali proti manjenakopravnim. Da vse skupaj ni paranoja, pričajo tako končne posledice podobnih ukrepov inštitucij kot tudi nadaljnje karierne poti glavnih protagonistov v njih.

Več lahko preberete v Družini


Prijava

Za komentiranje se prijavite