Z likvidacijo Probanke in Factor banke se je izkazalo, da sta se banki bližali točki, ko bi jima zmanjkalo denarja za opravljanje tekočih poslov in bi postali nelikvidni. Nesolventni – to je, da so terjatve, ki jih imajo do njiju varčevalci in posojilodajalci, presegale vrednost kapitala in naložb bank – sta bili verjetno že dalj časa.
Nadzornica bančnega sistema, Banka Slovenije, je imela tri možnosti: sanacijo in dokapitalizacijo, ki z javnimi sredstvi ne bi bila nikakor smiselna, saj banki nista sistemski (ključni za delovanje gospodarstva), likvidacijo po pravilih, ki jih določi nadzornik, ali pa stečaj, kjer so postopki prenehanja delovanja banke z zakonom natančno opredeljeni in je tudi določeno, po kakšnem vrstnem redu se pokrivajo nastale izgube in se izgubi terjatve do banke.
Razlogi za uvedbo nadzorovane likvidacije bank naj bi bili, da se je s tem okrepilo zaupanje varčevalcev v banke, saj je država izdala jamstvo, ki omogoča izplačilo depozitov v bankah tudi nad 100.000 evrov. Nadzorovana likvidacija naj bi tudi obvarovala delovanje tistih gospodarskih družb, ki so imele pri propadlih bankah depozite in bi stečaj ter izguba sredstev ogrozila njihovo poslovanje.
Vse lepo in prav, a postopek ima tudi temno plat, ker podružblja tvegano obnašanje tako bankirjev v navedenih bankah kot tistih, ki so z nalaganjem sredstev v banki, ki sta se izkazali s financiranjem zelo tveganih odkupov podjetij, podaljševali njun obstoj. Moralni hazard imenujejo ekonomisti okoliščine za sprejemanje odločitev, v katerih se tisti, ki odločitve sprejema, zaveda, da ne bo nosil posledic svojih tveganih dejanj, ampak da lahko tveganja prevali na druge. Moralni hazard je ključni problem slovenske tranzicije.
Več: Družina
