Trdneje kot so v družbi uveljavljeni standardi, da tisti, ki sprejema odločitve, nosi tudi odgovornost, bolj je družba uspešna. To še posebej velja v gospodarstvu. Najpomembnejši razlog, zakaj zasebna lastnina bolje služi skupnemu dobremu kot državna, je prav večja spodbuda k skrbi za lastnino, to je večja odgovornost. Gospodarjenje s skupno lastnino je uspešno le tam, kjer imajo vsi člani skupnosti enake vrednote in interese (na primer meniški redovi ali vaške skupnosti), a danes so take okoliščine silno redke. Zgodovina je sicer polna tudi primerov zlorab pri upravljanju z zasebno lastnino (krivični oskrbniki), a razvit institut odgovornosti omogoča, da se zlorabe hitreje sankcionira, da so zlorabe izjema in ne pravilo.
Razkroj instituta odgovornosti predstavlja rdečo nit slovenskega gospodarstva v drugi polovici 20. stoletja. Od brutalnega stalinizma in kaotičnega samoupravljanja do tovarišijskega kapitalizma. Odgovornost za nacionalizacije in za suspenz standardov, potrebnih za delovanje tržnega gospodarstva, so prekrili miti o povojni gospodarski obnovi. Partijsko administriranje investicij, zunanje trgovine in deviznega tečaja v času samoupravljanja se pokrije z mitom o nekoliko boljšem življenjskem standardu v primerjavi z drugimi narodi, ki so tudi imeli smolo, da so končali pod komunistično oblastjo. Zloraba upravljavske funkcije za pridobitev lastninskih pravic v procesu lastninjenja se je opravičevala z nacionalnim interesom in obrambo pred razprodajo tujcem.
Modrovanje o strateških in ne-strateških lastnikih naj bi sedaj odvezalo od odgovornosti trenutne upravljavce državnega premoženja in terjatev v državnih bankah.
Več lahko preberete na strani tednika Družina.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
