M. Kovač, Družina: Sevniški zet

Predsednik ZDA je najbolj vpliven politik na svetu, zato so predsedniške volitve svetovni medijski dogodek in poleg Američanov tudi šte­vilni drugi Zemljani projicirajo na osebo novoizvoljenega predsed­nika svoje strahove, upe in pričakovanja. Predsedniki ZDA so pogosto pustili globoko sled v svetovni zgodovini. Obudi se mi spomin na Ronalda Reagana, ki je v sodelovanju s svetim papežem Janezom Pavlom II. pripomogel k zgodnejšemu koncu komunizma v Evropi. Komunistična diktatura, temelječa na gospodarski doktrini marksizma in leninizma, ni bila vzdržna in ti režimi bi se sesuli prej ali slej. Ni pa nujno, da bi jih nasledile delujoče demokracije. Lahko bi dobili diktaturo postkomunističnih tehnokratov, ki se na gospodarskem področju prilagajajo zakonitostim svobodnega tržnega gospodarstva; to je družbeni red, podoben temu, ki ga imajo na Kitajskem.

Donald Trump je zmagal, ker je kritično število ameriških volivcev želelo spremembe v načinu vodenja in upravljanja države in ker je bil edini kandidat, ki je spremembe kolikor toliko verodostojno obljubljal. Velik del volivcev si sprememb želi tako zelo, da so pripravljeni tvegati tudi to, da bi se kaj spremenilo na slabše. Hkrati pa se mnogim nasprotnikom republikancev možnost, da Trump vodi ZDA, ni zdela tako grozna, da bi prišli volit za kandidatko, ki je del starih političnih elit.

Nasprotniki zmagovitega kandidata se sedaj tolažijo, češ, saj ne bo izpolnil vseh predvolilnih obljub. Nihče jih ne. Tudi pralni prašek ne opere perila tako belo, kot obljubljajo v reklamah, pa ga vseeno kupujemo. Trumpova zmaga naj tudi ne bi bila povsem legitimna, ker je osvojil manj glasov volivcev kot Clintonova. To je tako, kot če se navijač poraženega nogometnega moštva tolaži, da so njegovi sicer izgubili, a so imeli dlje časa žogo v posesti.

Več lahko preberete na druzina.si.