»Po načelu subsidiarnosti nadrejena družba ne sme toliko posegati v življenje podrejene družbe, da ji odvzame njeno pristojnost,« pravi Katekizem katoliške Cerkve. In še naprej: »Načelo subsidiarnosti nasprotuje vsem oblikam kolektivizma. To načelo začrtava meje poseganja države.« Iz zornega kota katoliškega družbenega nauka je državno lastništvo družb, ki se ukvarjajo z gospodarsko dejavnostjo, s katero bi se sicer lahko ukvarjali tudi zasebniki, nenormalno. Država ima druge, pomembnejše naloge, kot je upravljanje z gospodarskimi družbami, in v tej točki je družbeni nauk Cerkve skladen s prizadevanji vseh, ki se zavzemajo za čim bolj svobodno tržno gospodarstvo.
Nasprotno ideološko stališče zagovarja lastništvo države v podjetjih, vedno kadar to koristi (oziroma kadar naj bi to koristilo) narodu, družbi ali vplivni interesni skupini. Tako utilitaristično stališče je lahko politično všečno, a kratkovidno. S številnimi študijami je izkazano, da se država kot lastnik in upravljavec gospodarskih družb slabše odziva na tehnološke in druge spremembe na trgu, kot to počno zasebni lastniki. Tam, kjer je država hkrati lastnik in regulator, je verjetnost za korupcijo in klientelizem večja kot tam, kjer je lastništvo zasebno, država pa skrbi za tržni red in zakonitost.
V sedanji slovenski privatizacijski sagi nasprotnike privatizacije »skrbi«, da država ne bo dobila za prodana podjetja poštene (najvišje možne) kupnine oziroma da bo kupnino nespametno porabila. Kaj je bolj zahtevno: prodati podjetje za čim višjo ceno kupcu z denarjem in znanjem ali dolgoročno upravljati to podjetje in skrbeti, da bo tehnološko v koraku s časom? Kje je več možnosti, da se neučinkovito zapravi javni denar: pri naložbi kupnine, ki se jo pridobi s privatizacijo, ali pri številnih investicijah podjetij v državni lasti?
Več lahko preberete v Družini.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
