V knjigi Katoliška cerkev in država v Jugoslaviji 1945–1973: sociološki teoretični vidiki in raziskovalni model, ki je izšla leta 1976, je profesor na FDV in svetovalec Milana Kučana Zdenko Roter popisal, kako se onemogoči delovanje Cerkve v družbi. Opisal je »ideal«, ki se je naslanjal na prakso apartheida do katoličanov, ki jo je izvajala Zveza komunistov Slovenije. Upokojenega profesorja ne »vlečem na prepih«, da bi se zgražal, kako skupaj z upokojenim Milanom Kučanom kadruje po zidanicah, kar je opisal v neki drugi knjigi, ampak da bi opozoril, kako dobro se je ukoreninila politika apartheida do verskih skupnosti (predvsem do največje v Sloveniji) med slovenskimi novinarji (predvsem tistimi, ki imajo sami sebe še vedno za družbenopolitične delavce).
Vodstvo slovenske katoliške Cerkve, mnogi duhovniki in številni laiki so javno nasprotovali noveli Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in se angažirali pri zbiranju podpisov za referendum proti spremembam zakona. Novi zakon redefinira zakonsko zvezo in zavrača tradicionalno pojmovanje družine. Odziv Cerkve na Slovenskem je povsem primerljiv z odzivom katoličanov v drugih evropskih državah, ko se uvajajo takšne spremembe; primerljiv je tudi s tistimi primeri, ko gre za mnogo manjše prevrednotenje družine kot zakonsko promovirane skupnosti, ki rojeva in vzgaja otroke.
Cerkvenemu vodstvu in duhovnikom se v dominantnih slovenskih medijih odreka pravico do javnega delovanja, tudi če gre za zakonodajne spremembe, ki pomembno nasprotujejo moralnemu nauku Cerkve. V proticerkveni argumentaciji je bilo mogoče zaslediti tudi stare udbovske medijske manipulacije. Prva je: papež Frančišek je liberalen, ta naša slovenska duhovščina pa naj bi bila nazadnjaška in naj bi delovala v nasprotju s politiko simpatičnega svetega očeta.
Več lahko preberete na strani Družine.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
